Antikrista žulenje ali Lebn Antekrista
Rokopis Antikrista žulenje iz Roža na Koroškem iz časa okrog 1769 je eden od dveh najzgodnejših ohranjenih prepisov rokopisnega izročila o Antikristu, ki izvira iz (verjetno izgubljenega) rokopisa bukovnika Matije Žegarja (1734–1798). Besedilo je Žegar prevedel leta 1767 po knjigi nemškega kapucina Dionizija Luksemburškega, nato se je širilo v rokopisih.
Pater Dionizij Luksemburški (1652–1703) je zadnji predstavnik srednjeveške apokaliptike: nauke o prihodu Antikrista je zbral in objavil v knjigi Leben Antichristi (1682). Ta predstavlja stopnjevanje nasilja in prevlado zla v človeški zgodovini, ki bo na koncu premagano z Božjo močjo. Legendo o rojstvu Antikrista, o njegovem sodelovanju z demoni, nasilju nad kristjani in prilastitvi svetovne oblasti je p. Dionizij napisal v ljudskem jeziku (nemščini) in slikovitem literarnem slogu, zato je bila zelo priljubljena: večkrat je izšla in bila prevedena v češčino in slovenščino. Naš prvi prevod je leta 1767 oskrbel prav bukovnik Matija Žegar.
Prepovedana knjiga. Srednjeveška legenda o Antikristu, o nasilju in prevladi zla v zgodovini je pri razsvetljencih, ki so verovali v razum in srečno življenje človeka, vzbujala odpor. Zdela se jim je polna vraževerja in fantastike. Zato so knjigo Leben Antichristi leta 1774 uvrstili na avstrijski državni indeks prepovedanih knjig.
Rokopisi kot kljubovanje cenzuri. Zaradi prepovedi in drugih razlogov ni bilo niti misliti na natis slovenskega prevoda Antikrista. Vendar pa so slovenski pisci, tako bukovniki kot številni duhovniki, vneto prepisovali slovenske rokopise prepovedanih knjig, si jih izposojali in brali nepismenim. To imenujemo rokopisna kultura, in ta je dajala življenje tudi slovenskemu prevodu Antikrista. V rokopisih je literarno življenje dejansko delovalo neodvisno od cenzurnih prepovedi.
Rokopisno izročilo Antikrista. Skupina slovenskih rokopisov ali izročilo slovenskega besedila o Antikristu je obsežnejše od izročila drugih rokopisnih besedil: dr. Franc Kotnik je naštel 13 rokopisov, več jih je propadlo, ohranilo se jih je okrog 10. Eden od dveh najstarejših je brez dvoma ta, ki ga je rešil dr. Franc Kotnik in ga hrani knjižnica na Ravnah. Antikrista žulenje (KOK, Kotnik Ms 14). Kotnikov rokopis Antikrista žulenje je bil najverjetneje prepisan iz Valjavčevega rokopisa o Antikristu (Arhiv Republike Slovenije), oba sta nastala leta 1769 ali tik zatem. Kotnikov rokopis so napisale tri roke in je bogato ilustriran z ročno koloriranimi risbami. Od 50 naslovov poglavij jih je 24 okrašenih z barvnimi vinjetami in poznobaročnim vitičnim okrasjem. Na pripravljene prazne strani rokopisa je bilo vlepljenih 22 barvnih ilustracij, nekatere so celostranske s prizori iz legende.
Likovna in besedilna kultura slovenskega kmeta. Kotnikov rokopis Antikrista žulenje je skupaj z Valjavčevim in Smolevskim eden od treh najbogateje ilustriranih rokopisov in ena od najlepše opremljenih slovenskih knjig sploh. Izvirna nemška knjiga patra Dionizija sploh nima ilustracij. Ti trije rokopisi dokazujejo, da so slovenski kmetje, ki so rokopise naročili in plačali, že v 18. stoletju imeli spoštovanja vredno besedilno in likovno kulturo, ki je oblikovala njihove želje ter pričakovanja. Ob branju legende patra Dionizija o poteku in stiskah zgodovine so literarno in likovnoumetnostno globoko doživeli svojo umeščenost v čas, bivanjski trenutek in umrljivost, a tudi naravnanost k večnosti – zato so to pripoved tako radi brali v Kotnikovem in drugih slovenskih rokopisih.
Več podatkov: Register rokopisov slovenskega slovstva (RRSS), ZRC SAZU (na spletu)
Doc. dr. Matija Ogrin, znanstveni svetnik in predstojnik na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU
