General Rudolf Maister ni bil le general in pesnik, ampak tudi velik ljubitelj slovenske besede in knjig. Njegova ljubezen do zbiranja knjig je zrasla v veliko zasebno knjižnico s skorajda 6.000 enotami gradiva. Pesnik, slavist in bibliotekar Janko Glazer je leta 1934 o njej zapisal: »Kakor je knjižnica bogata vsebinsko, tako se odlikuje tudi po lepi in skrbni opremi. Tudi v tem pogledu kaže, da je bil njen lastnik pravi in resnični bibliofil.« (Janko Glaser, Rudolf Maister – Vojanov kot pesnik. V: Kronika slovenskih mest 1, 1934, št. 4, str. 264)
General Maister je knjižnico zasnoval do leta 1912 in jo dopolnjeval in izpopolnjeval povsod, kamor je bil službeno premeščen. Sodeloval je s knjigotržci, zlasti z ljubljanskim knjigarjem in knjigotržcem Lavoslavom Schwentnerjem. Rudolf Maister je bil dober poznavalec starejših slovenskih tiskov. Njegovo znanje o slovenskih publikacijah je bilo celovito. Maister je svojo knjižnico selil v kraje svojega službovanja, v Celje in Maribor, kjer je imel knjižnico urejeno po bibliotekarskih načelih in knjige razporejene v štirih omarah. V prvi je bilo starejše slovensko časopisje, v drugi so bile slovenske pesniške zbirke, v tretji zgodovinska dela, med njimi Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske. V četrti omari so bile starejše slovenske knjige, med njimi Dalmatinova Biblija. Maistrova knjižnica je bila skrbno urejena, večina knjig je še danes opremljena z nalepko, na kateri je oznaka. Po Maistrovi smrti leta 1934 je knjižnica postala last njegovih sinov, Hrvoja in Boruta. Ko je grozila vojna nevarnost, sta Maistrova sinova marca 1941 knjižnico prepeljala v Zagreb, kjer je imela njuna sorodnica tovarno čokolade. Knjižnico so tam izdali Nemcem, ki so jo hoteli odpeljati. Posredovanje Otona Župančiča pri italijanskih oblasteh je to preprečilo. Leta 1946 je sin Borut Maister knjižnico iz Zagreba prepeljal v Maribor in jo izročil v varstvo Pokrajinskemu muzeju v Mariboru. Leta 1956 se je zbrala posebna komisija, ki je pregledala 62 zabojev s knjigami. Komisija je tudi predlagala, da se Maistrova knjižnica razglasi za kulturni spomenik. Postopek razglasitve je bil sprožen, vendar nezaključen. S preselitvijo Univerzitetne knjižnice Maribor v novo stavbo leta 1988 so se začele aktivnosti, da bi Maistrova knjižnica prešla pod njeno okrilje. Maja 1989 so zaboje s knjigami prepeljali v knjižnične prostore. 13. oktobra 1998 je družina Maister, ki jo je zastopal Borut Maister, z darilno pogodbo podarila in izročila 5.945 enot knjižničnega gradiva Univerzitetni knjižnici Maribor, ki se je zavezala, da ga bo postavila v »posebno sobo, ki bo imela napis Maistrova knjižnica«. Maistrovo knjižnico dopolnjuje tudi Maistrov kip, delo akademske kiparke Vlaste Zorko.
Maistrova knjižnica v UKM je izjemna bibliofilska zbirka. Knjižnica je posebnega kulturnega pomena za Republiko Slovenijo in za mesto Maribor, saj je povezana z eno izmed ključnih osebnosti slovenske zgodovine 20. stoletja.
V letu 2018 je bila Maistrova knjižnica po številnih neuspešnih poizkusih in prav v času 100. obletnice bojev za severno mejo razglašena za kulturni spomenik. Vlada Republike Slovenije je Maistrovo knjižnico 16. novembra 2018 razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.
