Pričujoči zapis je nastal v letu, ko beležimo 40 let kultne zasedbe Rudolfovo. Poleg časopisnih virov je avtor zbirke Mitja Sočič, uporabil pogovore s člani zasedbe Rudolfovo in drugimi tvorci novomeškega popularnoglasbenega življenja, ki jih je imel v času nastajanja projekta Novo mesto glasbe (2012-2015) in po njem. Zapis Rudolfovo: že od leta 1975 ni enciklopedične narave, je zgodovinsko-sociološka umestitev zasedbe v popularnoglasbeni kontekst.
POPULARNA GLASBA JE GLOBALNA, ČEPRAV JE NE RAZUMEMO GLOBALNO
Dr. Jože Vogrinc je v dosedaj neobjavljenem eseju K problemu nastanka popularnih godb[1] opozoril na problem nezgodovinskega razumevanja popularne godbe[2] sodobnih (anglo-ameriških) raziskovalcev, ki v svojih delih ne obravnavajo popularne glasbe[3] v širšem zgodovinskem kontekstu, ampak kot nekaj samoumevno znanega, angloameriškega in dojetega v terminih večne zdajšnjosti globalnega trga. Pozabljajo tudi, da je (bilo) v svetu več žarišč nastanka popularne glasbe: Kitajska, Brazilija, Peru, Avstralija, Indija, afriške in azijske države, indonezijski otoki itd., in nezgolj tista v Evropi ali na Zahodu.
K dejanskemu razcvetu popularne godbe v anglo-ameriškem okolju so pripomogle predvsem bolj razvite tržne razmere, kapitalistično profitna ekonomija, medijska politika, tehnološke inovacije … Že obstoj radia, od dvajsetih let 20. stoletja naprej, in zvočnega filma, desetletje kasneje, sta bili ključni sredstvi popularizacije posameznih (svojih) izvajalcev, skladb in posnetkov. Z nadaljnjim razvojem tehnologij, profitno logiko in zavojevalsko politiko so producenti popularne glasbe anglo-ameriškega sveta postopoma distribuirali glasbo kot blago na vse strani sveta – v obliki vinilnih plošč, avdiokaset, CD-jev, MP3-jev, drugih predmetov – in s svojimi tržnimi značilnostmi produkcije, distribucije in potrošnje popularne glasbe monopolizirali ostala popularnoglasbena žarišča.[4]
Ko so ameriški tvorci gramofonske industrije in drugih množičnih občil po prvi svetovni vojni slišali glasbo v Združene države priseljenih afroameriških črncev, so jo prilagodili tako, da je postala »poslušljiva« tudi za belopolte prebivalce združenih držav. Tako se je s prepletanjem afriške, ameriške in evropske glasbene tradicije oblikoval jazz, ki je bil s pomočjo množičnih medij in tehnoloških nosilcev zvoka postopoma plasiran na vse konce sveta.
Podobno se je zgodilo v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je na plantažah in v mestnih četrtih Združenih držav Amerike kot hibrid ritma in bluesa, jazza, gospela, country & westerna, folka oblikoval rock’n’roll, ki je imel podoben globalizacijski pohod kot njegov predhodnik jazz. Ko se je najbolj posnemana zasedba v zgodovini popularne glasbe The Beatles v drugi polovici šestdesetih srečala z indijsko glasbo in kulturo ter prevzela nekatere njene glasbene fragmente in predvsem »poduhovljenost«, so se ti vplivi s posnemanjem njihove glasbe prenesli tudi na druge kontinente. V poznih šestdesetih in začetku sedemdesetih se je z vzhodnjaško religiologijo in mistiko na precej površinski ravni navduševala subkultura hipijev, ki so vnesli priučene momente vzhodnjaške filozofije v vsakdanje življenje in tudi v glasbo, ki je bila v tem času progresivnejša oziroma psihedelična.
Da popularne glasbe v resnici ne razumemo globalno, ampak anglocentrično, priča tudi naslednja lasifikacija popularno glasbenih zvrsti sodobnega raziskovalca Roya Shukerja, ki popularno glasbo kategorizira v dvanajst žanrov: blues (vključno z R&B in gospelom), country, EDM /elektronska plesna glasba/, folk, heavy metal, jazz, pop, hip-hop, reggae, rock, soul in world music. Na eni strani se kopičijo »tipi«, ki bi jih po muzikoloških merilih lahko uvrstili v isto slogovno obliko, saj je kakšna skladba uvrstljiva hkrati npr. v blues/R&B, pop, rock in soul, na drugi strani pa nasproti enajstim anglo-ameriškim metažanrom stoji world music, kamor se uvrščajo raznovrstne popularnoglasbene zvrsti, med drugim peruanski huayno pop, brazilska samba ali forró, malijski djeliji, grška rebetika, arabska in indijska klasična glasba skupaj z regionalno in lokalno turbo folk produkcijo, tuvinsko petje iz grla in javanski gamelan, kitajska opera in aboridžinsko trobljenje v »didgeridoo«.[5]
GLOBALNO V LOKALNEM
Verjetno bi težko zapisali, da so na vzpostavitev novomeškega popularnoglasbenega življenja neposredno vplivala kitajska, avstralska, indijska žarišča popularne glasbe in da je novomeško glasbeno okolje vplivalo nanje v obratni smeri, morda pa bi lažje zapisali, da so pustila pečat posredno – se pravi preko tvorcev osrednjega anglo-ameriškega glasbenega žarišča, ki je iz konteksta iztrgal zgolj izbrano glasbo drugega glasbenega žarišča – tj. najmanj motečo za zahodnjaško uho, in jo kmalu zatem, v seveda prilagojeni obliki posnete glasbe, plasiral nazaj, s tem pa jo predrugačil.
Vsekakor so na slovensko in posledično novomeško popularnoglasbeno sceno že od nekdaj vplivala anglo-ameriška popularnoglasbena žarišča, in sicer že od časa plasiranja jazza pred in podrugi svetovni vojni in še bolj ob pojavu popularnoglasbene zvrsti rocka. Prvi val rock’n’rolla, ki so ga v petdesetih v ZDA predstavljali Chuck Berry, Bo Didley, Muddy Waters, John Lee Hooker, Bill Haley in Elvis Presley, pri nas ni pustil večjih sledi, zato pa je svobodnejši in liberalnejši veter sredi šestdesetih v Jugoslavijo prinesel drugi val rock’n’rolla, ki so ga predstavljale zasedbe The Beatles, The Rolling Stones, The Animals, The Kinks itd.
Beatlomanija in sploh moda električnih kitar (od koder tudi publicistično »slabšalno« pojmovanje vokalnoinstrumentalnih rock zasedb »električarji«, »dratarji« …) je najprej zajela večja jugoslovanska mesta (Beograd, Zagreb, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Reko, Ljubljano, Maribor, Koper …), kasneje pa tudi manjša po vsej državi. Vsako majhno mesto v Jugoslaviji je imelo najmanj en VIS (vokalno instrumentalni) bend, v večjem mestu, kot je recimo Zagreb, pa je imelo vsako okrožje svoj bend, medtem ko je bilo klubov in plesišč po drugi strani zelo malo.
Novo mesto je prav tako v šestdesetih letih imelo svoje beat predstavnike. Srednješolska zasedba Mosquitos je bila ena prvih novomeških zasedb električnih kitar, nastala v letih 1963/64, ki je posnemala znane tuje skladbe jazzovskega in bluesovskega porekla. Sledili so jim Črni tulipani, ki so imeli v svojem koncertnem repertoarju skladbe zasedb The Shadows, The Beatles, The Rolling Stones idr. V drugi polovici šestdesetih in v začetku sedemdesetih let so v Novem mestu glasbo z elementi rocka izvajali še: Dehors, Orioni in nekoliko manj poznani: Zelena reka, Naselje, Dim, Diademi, Volvoksi, The Unemployed Mad Divils Band… Kako vstopa globalno v lokalno in z vstopom v drug politično-ideološki prostor spremeni svojo simbolnost in pomen, hkrati pa predrugači lokalnost, lepo nakaže naslednja, ne povsem glasbena zgodba. Primož Žižek se je spomnil, kako je glavni pevec zasedbe Rudolfovo, Tom Bartelj, na novomeškem koncertnem odru pred lokalno mladežjo vsem na očeh odpiral pločevinke Coca Cole, ki jih je pripeljal iz tujine: »Pred koncertom je šel v Italijo, si kupil tri pločevinke Coca Cole in jih pred socialistično mladino, lačno novosti, odpiral eno za drugo.« Z nasmehom je izjavo komentiral Tom Bartelj: »Najbrž bo držalo, če tako pravi, jaz se tega sicer ne spomnim … Pločevinka Coca Cole je tedaj predstavljala nek simbol … Bilo pa je to bolj del osebnega imidža.«
[1]Esej K problemu nastanka popularnih godb, dr. Jožeta Vogrinca, je bil napisan za tematsko številko Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ), vendar v času pisanja tega zapisa še ni izšel.
[2]Sam dajem prednost glasbi pred godbo, saj je glasba prvotnejše poimenovanje in zato univerzalno, zajema tudi tiste zvoke v (naravnem) prostoru, ki jih je potrebno slišati in obravnavati kot glasbene, zvoke, ki jih (ne-)namensko ustvarjajo tudi (ne-)glasbeni predmeti, v nasprotju z namensko ustvarjeno godbo godbenikov. Leta 2008, ko sem bil v puščavi v Peruju za hip »sam«, v prostranem, brezvetrnem vročem prostoru, se mi je za hip ob tej nenavadnosti zavrtelo, saj se nisem mogel, tako kot bi to storil običajno, opreti na noben (poznani) zvok iz narave. Tedaj sem spoznal, skozi koliko navidez nezaznavnih zvokov, ki tvorijo nekakšno »glasbeno« kuliso vsakdanjega življenja, gre človek čez dan.
[3]Popularno glasbo danes razumemo kot s strani glasbenikov oziroma glasbenih producentov ustvarjeno urbano glasbo, vezano in plasirano na mednarodni množični glasbeni trg, ki se po zemeljski obli širi preko tehnoloških nosilcev zvoka in drugih množičnih medijev. Le-ti zvokovno, vidno in pisno dosežejo poslušalko in poslušalca oziroma množico in nanjo vplivajo na najrazličnejše načine. Vpliv pa je tudi v obratni smeri; ko posamezniki, z različnimi spontanoidejnimi ali potrošniškimi procesi, popularno glasbo ustvarjajo, trošijo in/ali pospešujejo njeno produkcijo oziroma kako drugače vplivajo nanjo.
[4]Povzeto po eseju K problemu nastanka popularnih godb, dr. Jožeta Vogrinca.
[5]Dr. Jože Vogrinc, K problemu nastanka popularnih godb, str. 4 (vir: Roy Shuker, Popular Music, The Key Concepts (3.izdaja), 2012, London, Routledge in Roy Shuker, Understanding Popular Music Culture (4. izdaja), 2013, London in New York, Routledge).
Avtor prispevka je zgodovinar in sociolog kulture Mitja Sočič (december 2015).