Anton Brecelj, goriški politik in zdravnik, v širši slovenski javnosti osebno ni najbolj znan. Večina današnjih starejših ljudi ve za njuna sinova, nekdanjega Titovega zdravnika, ortopeda akad. prof. dr. Bogdana Breclja (6. 5. 1906, Gorica – 9. 9. 1986, Ljubljana) in nekdanjega politika, dr. Marijana Breclja (23. 4. 1910, Gorica – 8. 1. 1989, Ljubljana) ter njegovo vnukinjo, igralko Marijano Brecelj (8. 6. 1946, Ljubljana).
Anton Brecelj je znan tudi po svojem življenjskem geslu, ki ga je povzel po svojem učitelju dr. Janezu Evangelistu Kreku: »Dajemo, pozvani ali nepozvani, od tega, kar imamo, svojemu narodu, saj mu samo vračamo, kar smo prejeli od naroda kot posojilo, ne kot dar.« Ta stavek zelo spominja na znano Kennedyjevo misel: »Ne sprašuj, kaj država lahko stori zate, vprašaj se, kaj lahko ti storiš zanjo.« Poleg nedvoumnega sporočila, da njen prvotni avtor ni ameriški predsednik, da je starejša in očitno del evropske humanistične dediščine, pa nam Brecljeva varianta pove za njeno rabo pri pripadnikih mnogonacionalnih držav. Pri njenih raznorodnih državljanih, pripadnikih nacij, ki jo tvorijo, je praviloma v ospredju narod, ne država. Naj se na tem mestu dotaknemo samo nesrečne domislice Tineta Hribarja, da smo Slovenci šele z lastno državo postali narod. Ker mu je svoje čase že javno odgovoril akad. Bogo Grafenauer, habsburške monarhije.4 Zavestni del te nacije je bil davno pred osamosvojitvijo tudi zdravnik in politik Anton Brecelj.
O Goričanu kot zdravniku in politiku vemo razmeroma malo. Ne v enem ne drugem svojstvu ni bil sicer »prva violina«, pa tudi ne tretjerazredni. Bil je pomemben član orkestra. Pri svojem delu je izhajal iz občutka dolžnosti in ne samopoveličevanja. Pred javnostjo je zato hotel veljati kot običajnen, odgovoren in neravnodušnen državljan. Njegov pogled na samega sebe bom izluščil iz njegove Samoizpovedi5, objavljene na začetku zadnjega in verjetno najtežjega desetletja njegovega življenja. Formalno je nastala kot prikaz nekega dejanskega ali namišljenega neuspešnega poizkusa intervjuja nekemu pisunu, ki mu kot človek očitno ni bil všeč. Uporabili bomo le relevantne misli. Njegove formulacije so v narekovajih.
Živel je v lastni hiši v Trnovem, na robu takratne Ljubljane, »ob prehodu gosposkega mesta v kmetsko okolje«, v nekakšni diagonali s trnovsko cerkvijo, v sosedstvu prijatelja Frana S. Finžgarja, kjer je danes glasbena šola. Tam je imel ordinacijo, ki jo je imenoval »svojo delavnico«, užival pa je na vrtu, kjer je »opleval svoje cepljence in potaknjence«. S svojo zunanjostjo ni hotel izstopati in jo je označeval kot ne »posebno negovano«. Oznaka, da je »velik ljubitelj in pospeševatelj prosvete, slovstva in umetnosti« mu ni bila všeč. »Skromen težak sem, dninar, ki ima malo umevanja in še manj denarja za tiste lepe stvari.«
Ni hotel veljati za nekaj več, ampak se je videl kot »čisto navaden in vsakdanji garač, ki se mora pehati za kruhom tudi v tretji tretjini svojega življenja.« Očitno je imel nekoliko drugačne predstave o svoji starosti. Ne smemo pozabiti, da je bila 1932. leta gospodarska kriza na vrhuncu. Ni bil pripravljen živeti po nekih zunanjih vzorih. Prepričan je bil, »da na svojem duševnem obzorju« ni »opazil takih privlačnosti«, ki jih puščajo za sabo pomembni ljudje in se ravna »po splošnih smernicah navadnega zemljana« kot poljuden strokovni pisec, brez domačih in tujih vzornikov.
Bil je zadovoljen z zdravniškim poklicem: »Poklic se mi zdi kakor začarani krog, ki sem vanj stopil prostovoljno in ki ne maram več iz njega, saj če bi prišel še enkrat na svet in s tem svojim poznanjem življenja izbiral poklic, bi volil samo med meništvom in zdravništvom. Z zdravniško vedo ali medicino je nekaj posebnega in čudovitega: od daleč je kakor mikavna, prijazno vabeča in otroško prostosrčna vila, a ko se ji približaš, ti izgine kakor vešča v nevidne globine ali meglene daljine, pa se ti vnovič prikaže v večji razdalji z novimi čari. V mlajših letih sem menil, da si z lahkoto osvojim to izvoljenko in nad njo zagospodarim, dandanes sem srečen, če mi ta čarodejka kdaj prijazno mežikne od daleč kakor ponosna gospodarica nevrednemu hlapcu. Ne torej naveličanje ali razočaranje, mar več rastoče spoštovanje in stalno se ponavljajoče presenečenje znači moje razmerje do te vede.«
Na svoje internistične preiskave ni gledal kot na znanstveno ali raziskovalno delo: »Če jaz koga dregam ali mu brskam po notranjosti, delam to po njegovi želji in zahtevi in le v toliko, kolikor je njemu v prid, zlasti se varujem in načelno ne dotikam vrtnih ograd, ki jih ima vsakdo v sebi in goji v njih kakšno srčno skrivnost, jaz nimam v tem pogledu ničesar prikrivati ne vam ne drugim, a tudi o drugih stvareh se le nerad razgovarja in z ljudmi, ki to, kar zvedo, po svoje obdelajo in pretvorijo, da izgleda stvar bolj zanimiva, a je čisto drugačna, kakor je bila prvotno povedana.« Izhajal je iz spoštovanja človekove osebnosti in spoštoval njegovo zasebnost: »Pri nas doma so nas otročaje strogo navajali, da smo puščali ptičja gnezda čisto v miru, zakaj že samo ogledovanje, kako ptice znašajo gnezda, kako ležejo, kakšna so jajčeca, kakšni izlezli ptički, navadno povzroča, da se gnezdo skuja in da je tako ob ptičji zarod. Jaz zato ne stikam drugje, a tudi ne maram stikanja pri sebi. Kajpada so drugi ljudje drugega okusa, in komur se ljubi, naj le obeša svoje krparije in zaplate na plotove velikih cest!«
V medicini ni videl nekakšnega nasprotja med njeno vzvišenostjo in vsakdanjim življenjem. »Nisem toliko učen in tudi ne domišljav, da bi se spuščal v taka globokoumna razglabljanja! Preprost človek sem, ki ga vsak dan zagrinja z novim delom in s starimi skrbmi, da ne utegnem loviti učenjakarskih muh.« V svojem pisanju ni videl kakšnih pritajenih globokih znanstvenih ambicij. »O poljudnem znanstvu (imam) svoje mnenje, nekoliko različno od običajnega, ki uvršča nezrele poskuse in plitke otročarije v to skupino slovstva. Po mojem pojmovanju je delo najboljše po umski temeljitosti in jezikovni izrazitosti komaj še dobro za preprosti narod. Spričo takega gledanja imam do poljudnega znanstva posebno spoštovanje in visoko čislam prosvetne delavce takega kova. Žal, žal, da ne morem v njihove vrste!«
Izjemno zanimiv je Brecljev pogled na sodobnost, na medgeneracijska razmerja: »Mi starejši letniki, zrasli v drugih razmerah, imamo svojo miselnost, ki se dejansko razlikuje od miselnosti mlajših /…/. Mladi in stari so si že od nekdaj in v vseh dobah navzkriž, saj že Vodnik piše: Jajce več ko puta ve! Že davno ni bilo to navzkrižje toliko, kakor je zdaj v povojni dobi, ko ni predhodnikov v sredi, kakor da jih je vse požrla svetovna vojna, zato je vrzel širša in razlika bolj občutna kakor kdaj prej. Naša miselnost je bila ustrojena bolj razumsko ali morda celo preveč razumarsko in tako nekako bolj v splošno in stvarno smer obrnjena, duševnost »mlajših« je bolj čustveno usmerjena in v tem pravcu gojena, zato je bolj osebna in notranja. Časih se zdi, da hočemo isto, a že jezikovno se ne razumemo, zakaj z istim izrazom označujemo mi svoj pojem, mladi svojega, ki je časih znatno različen od našega. Odtod toliko nesoglasij in neumevanja, kar pa je manj kvarno kakor se zdi na videz. Saj življenje samo stvarja vedno nove like, ki so vedno nekaj drugačnejši od prejšnjih. Prelepo bi bilo v našem prizadevanju, ako bi se družila izkušenost starejših s podjetnostjo in tveganostjo mlajših, naš napredek bi bil prenagel in zato morda nezdrav. Priroda gradi in ruši, rodi in mori, na ruševinah in mrtvecih klije novo življenje!«
Če smo v prvem delu besednega avtoportreta videli predvsem zdravnika in strokovnopoljudnega pisca, nam pride tu nasproti kot oče in tast političnoorganiziranih in izstopajočih otrok in zeta. Toži nad pomanjkanjem neke srednje generacije, ki bi bila, kot bi rekel njegov pisateljski sosed, posrednik med ognjem in pametjo. Očitno ga moti zaletavost mladih, premajhno polivanje ognja s pametjo po Finžgarju. Pomembna, čeprav kot vemo danes zmotna, pa je bila njegova ocena tega pojava, ki je peljala krščanske socialce preko roba političnega in fizičnega življenja. Je misel: »Priroda gradi in ruši, rodi in mori, na ruševinah in mrtvecih klije novo življenje!« napoved njegove vizije prihodnosti v stilu prijatelja Simona Gregorčiča?
57. letni mož je nekoliko pretiraval s svojo starostjo. Verjetno se je zgolj v tistem obdobju zaradi mednarodnih in domačih gospodarsko-socialno-političnih razmer videl kot ribniški lončar: »Tudi jaz gnetem glino in na kolovratu oblikujem iz nje lonce in latvice in koze in sklede, časih po naročilu tudi posode za cvetice, vsa ta roba gre na semenj in mi daje kruha. Kadar mi pa ostane kaj časa in gline in sem od drugega dela truden ali naveličan, sedem na klop in se igram z glino kakor otrok. Pri tem igranju dobiva glina razne oblike, zdaj konjiča ali petelina ali koklje ali medveda, zdaj košarice ali posodice za cvetice. Kar se mi teh igračk kolikor toliko posreči, pomažem z loščem in vtaknem med drugo lončevino v peč. Kajpada se smejem sam tem svojim otročarijam, a vendar sem vesel, če vidim, da ima na teh igračkah količkaj veselja tudi kateri drugi otrok, velik ali majhen!« Čeprav se ni vrival v prve politične vrste, pa je bil pripravljen še kako ustvarjalno kritično biti navzoč v družbi.
4 Zwitter, 1962.
5 Kazak, 1932, 296–298.
6 Dr. Anton Brecelj, Slovenec, 24. 9. 1943, 3.
