Tudi s kočo, ki so jo ob otvoritvi na predlog blagajnika Mariborske podružnice SPD Maksa Šnuderla v zahvalo dr. Davorinu Senjorju, deželnosodnemu svetniku, predsedniku omenjene podružnice v letih 1922 do 1933 in gonilni sili pri izgradnji, poimenovali Senjorjev dom, je bil Kvac povezan bolj kot samo s fotografijami na razglednicah. Namreč v Uradnem listu kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev za ljubljansko in mariborsko oblast št. 75 z dne 10. 8. 1928 najdemo pod številko zapisa 615 zapis o ustanovitvi Stavbne zadruge “Ribniška koča”. Med načelništvom je prav tako naveden Ivo Kvac, prokurist iz Slovenj Gradca. V zbirki je štirinajst steklenih negativov velikosti 10 x 15 cm in en velikosti 9 x 12 cm s posnetki Senjorjeve koče.
Zamisel, da bi Mariborska podružnica SPD planinsko kočo postavila na zahodnem delu Pohorja, je segala v leto 1923. Kot možni kraji za izgradnjo postojanke so bili ob Ribniškem jezeru, na Malem Črnem vrhu ali pod Veliko Kopo. Leta 1924 je posebna komisija za lokacijo izbrala sedlo med Jezerskim vrhom ter Malim Črnim vrhom, poimenovano “Pri Cerkvici”. Leta 1928 je bila ustanovljena Stavbna zadruga za gradnjo Ribniške koče. Ko je bilo zagotovljenega dovolj denarja, se je gradnja po načrtih mariborskega Gradbenega podjetja in tehnične pisarne inž. arh. Jelenc & inž. Šlajmer 29. junija 1930 lahko začela. Kočo so smučarji že lahko uporabljali konec leta 1931 – zlasti med božičnimi počitnicami je pritegnila mnogo gostov -, uradno pa so jo odprli 10. julija 1932. Bila je elegantna dvonadstropna zgradba, do prvega nadstropja zgrajena iz pohorskega kamna, nad njim pa iz lesa. Poleg restavracije in kuhinje je bilo ob odprtju v koči devet sob s skupaj 26 ležišči ter dve veliki spalnici s 30 posteljami. V večini sob je bila planincem na voljo tekoča topla in hladna voda, od konca leta 1938 pa je bila v domu tudi elektrika. Število ležišč se je kmalu povečalo na 50 postelj in 40 skupnih ležišč.
V noči na 9. oktober 1942 so partizani Pohorskega bataljona Senjorjev dom požgali. Leta 1952 so dom obnovili, vendar je bil v dveh viharjih leta 1954 in 1955 tako poškodovan, da so ga zatem dokončno porušili. Gradbeni material, ki je bil še uporaben, so vključili v gradnjo nove depandanse Mariborske koče.