Pot čez mestni gozdni greben je bila na svoj način pač edinstvena: vodila je mimo brez, ki so se svetlikale kot duhovi, in mimo iglavcev s temnimi senčnimi obrisi čez dolg, vetru izpostavljen greben.
Enkrat je na bele skale Pečovnika sijal mesec, spet drugič so se za zasneženimi vrhovi Alp grmadili rdeče krvavi oblaki ali pa se je nad laškim bazenom razgrinjala melanholična tišina. Za strmim, mogočnim pobočjem Maliča si slutil Šmohor, videl luči rudnikov v Rečiški dolini, gledal na osvetljeno Celje na severu. Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski viharji grozili z minevanjem, vedno si prek teh svobodnih višin hodil nekako osvobojen življenja. Luči v dolini so lahko delovale uspavajoče ali poživljajoče – pod šelestečimi brezami si pač hodil kot v snu …
Alma in Blacky
