Moj oče Silvo Vremec je bil dijak ene od prvih generacij goriških gimnazijcev. Z desetimi leti je zapustil rodne Opčine pri Trstu in si kot številni otroci siromašnih delavskih družin sam služil kruh kot pastir v vasici na Krasu. Kmalu po odhodu z Opčin, mu je umrl oče – možnost vrnitve domov, kjer je ostala mama in dve majhni deklici brez sredstev za preživljanje, je z očetovo smrtjo postala še manjša.
Iz očetovih takratnih zapiskov (pozneje objavljenih kot zgodba Življenjepis otroka v reviji Mlada pota) je razvidno, da je sanjaril o možnosti šolanja: ˝Otrok je bil le še napol otrok. Marsikaj se je v njem zgubilo. Zgubila se je tudi domačnost, ki jo da otroku lahko le mati. Zaprl se je vase in se pogovarjal le s svojimi kravami in ovcami. ”Sivka, ko bom velik, postanem učen. Janči, ko bom velik, te ne bom več pasel in ko bom velik, bom šel domov in bom rekel mami: Jaz sem tvoj sin. /…/ Učiteljica je rekla, da pojde v gimnazijo. Bil je srečen ob sami misli. “Sivka, Janči! V gimnazijo pojdem, učen bom postal! Nič več vas ne bom pasel, nič več tekel za vami! V gimnazijo pojdem!” Na srečo je učiteljica v njem prepoznala ukaželjnega otroka in dobri ljudje, pri katerih je služil, so se z odločitvijo učiteljice strinjali. Tako je oče iz tomajske šole prišel v gimnazijo – sprva v Šempeter, pozneje v Novo Gorico: brez sorodnikov, brez denarja, a z otroško zagnanostjo in svojo veliko ljubeznijo: slovenskim jezikom. Mislim, da je ta uporniška ljubezen tlela v vsakem primorskem otroku, ki je za časa fašizma okusil šolanje v italijanščini in bil kaznovan, če je govoril slovensko. O svojih gimnazijskih letih je oče vedno govoril z navdušenjem in nostalgijo. Pripovedoval mi je, kako so rabutali češnje. Nekoč je počakal, da so s prijatelji vsi splezali na češnjo in ko so bili dovolj zatopljeni v zobanje rdečih češenj, se je z gromkim glasom zadrl: ”Mulci, dol š češnje, če ne bo smrt!”. Prijatelji so drug za drugim poskakali s češnje in zaman je tekel za njimi in kričal, da se je le šalil. Za brezdomce in/ali sirote, kakršen je bil moj oče (in žal številni drugi otroci njegove generacije) je bil dijaški dom tudi prvi dom. Čez poletje, ko šole ni bilo, so se udeleževali različnih delovnih brigad (npr. obiranje hmelja v Savinjski dolini). Za obisk knjižnice, ki je takrat bila v Solkanu, so dijaki dobili posebno dovoljenje. Takšni izhodi v knjižnico so se včasih spremenili v raziskovanje bujne narave. V Borovem gozdičku je bilo tudi takrat jezerce, ki je leta 1952 navdihnilo očetovo pesem Povabilo (Tih je večer/ in v mraku čarobnem/ sij se srebrni/ čez polja razliva./ Tam ob jezeru/ kjer luna sanjava/ si gleda obraz/ čaka te, deklica,/ steza samotna,/ čakam te, deklica/ jaz …). Tudi šempetrski Mark je bil priljubljen cilj takratnih dijakov. Tam je bilo zelo lepo posebno maja, ko so cvetele akacije oziroma robinje. Profesorji so dijake v šolah vikali in to je bilo po očetovem pripovedovanju lahko precej komično. Nekoč je profesor Perne, ki je bil takrat mlad profesor na začetku kariere, ob očetovem kronično pomanjkljivem znanju matematike jezno ugotovil: ”Vremec, vi ste en velik osel!” Veliko bolj pri srcu kot matematika sta bila očetu slovenščina in gledališče – v manjših vlogah je igral v dveh predstavah prve sezone (1955/1956) goriškega gledališča (Jack Wheeller v predstavi Vzorni soprog in Pater Gregor v Celjskih grofih), pozneje še v predstavah Skopuh, Via Mala in Jernejeva pravica. Na očetovem dijaškem življenju sta bili dve temni senci: prva je bila revščina, druga, veliko bolj boleča, zgodovinsko dogajanje, povezano s Trstom. Takrat zapiše: “Nekega razburkanega oktobra. Otrok sloni na oknu in gleda zahodno obzorje, kako rdi od zahajajočega sonca. Hudo je, če je človek sam – otroku trikrat huje. Mamica, kaj bo s teboj v teh negotovih dneh? Zemlja moja, kaj bo s teboj v teh žalostnih dneh? Bil je pijan od neštetih govorov, utrujen in sam. Spomnil se je dneva, ki je mineval in rdečih zastav, za katerimi je korakal. Spomnil se je, da je doma tam – z onstran meje. “Domovina? Kje je moja domovina?” se je spraševal.”
Njegove sanje so bile študij primerjalne književnosti. Ker kot rojeni Tržačan/Openc ni imel jugoslovanskega državljanstva, po maturi ni dobil štipendije za študij, zato se je moral tem sanjam odpovedati. Zaposlil se je na novogoriškem sodišču, kjer je ob delu študiral pravo in tako začel svojo uspešno pravno kariero. Vsako obletnico mature je oče pričakoval z otroško nestrpnostjo, na dan pred večerom, ko ga je čakalo srečanje s sošolci in sošolkami, je z nostalgijo prelistaval Kosov pregled svetovne in slovenske književnosti – za vsak primer, če bi beseda nanesla na literaturo. Meni pa je še danes toplo pri srcu, ko na poti do parkirišča nad Borovim gozdičkom ob pogledu na jezerce banalne vsakdanje misli preglasijo očetovi verzi Tam ob jezeru/ kjer luna sanjava/ si gleda obraz/ čaka te, deklica,/ steza samotna,/ čakam te, deklica/ jaz …
