Prvi obrat za proizvodnjo žveplove kisline po sistemu OPL, zgrajen 1891, je koristil pražilne pline, ki so vsebovali visoke koncentracije žveplovega dioksida (SO2) iz pražarne cinkove sulfidne rude in tako zmanjševal onesnaževanje okolja v Gaberju, takratnem industrijskem delu Celja.
Prvotno je Cinkarna obsegala samo topilnico in keramični oddelek. Cinkovo rudo, ki so jo dobivali iz rudnika Rabelj na Koroškem, so topili v posebnih destilacijskih pečeh. Najprej so uporabljali rudo kalamino, ki ne vsebuje žvepla. Ko je te rude zmanjkalo, so začeli uporabljati cinkovo svetlico, ki vsebuje žveplo in jo je bilo potrebno najprej pražiti, zato so morali zgraditi tudi pražilne naprave. Pri praženju je nastal žveplov dioksid, ki so ga spuščali skozi dimnik v zrak in je pomenil dokaj hudo obremenitev za okolje. Posledice so najbolj občutili Gaberčani, ki so se 31. 7. 1876 zoper Cinkarno pritožili na mestno občino Celje. Problem se je dal rešiti edino tako, da so žveplov dioksid zajeli in iz njega pridobili žveplovo kislino. V tem je videla interes Tovarna kemičnih izdelkov Hrastnik. Njen lastnik Georg Gossleth je leta 1890 na ministrstvo za poljedelstvo na Dunaju naslovil predlog, da ob Cinkarni njegovo podjetje postavi obrat, v katerem bi s praženjem cinkove svetlice pridobivali žveplovo kislino. Ministrstvo je dalo soglasje in ob Cinkarni je bil leta 1891 zgrajen obrat za proizvodnjo žveplove kisline, v katerem so za Cinkarno pražili cinkovo rudo do leta 1934.
Ker pa zaradi povečevanja kapacitet ta pražilnica ni zadoščala, je Cinkarna v letih 1911-1912 zgradila lastno moderno pražilnico in njej priključen obrat za proizvodnjo žveplove kisline po sistemu »OPL«.
Kasneje so povečevali pražarno (od 1934 dalje) in temu ustrezno tudi proizvodne naprave za praženje rud in proizvodnjo žveplove kisline, ki so redno sledile novim razvojnim tehnologijam v svetu. Danes je tako v uporabi postopek dvojne katalize in dvojne absorpcije, kot surovina pa se uporablja le elementarno žveplo.
