V središču razstave in digitalne zbirke Slovenci, začenjajo se novi časi … (1918–1920) je mali človek, ki je najbolj občutil posledice vojne in političnih sprememb.
Bogato arhivsko gradivo nazorno odseva duh časa ob koncu prve svetovne vojne. Velika pričakovanja ob ločevanju od avstrijskega jarma so v novoustanovljenih državah vsako leto prinesla več preizkušenj.
Ustanovitev Države Slovencev Hrvatov in Srbov, 29. 10. 1918, je pomenila osvoboditev jezikovnega zatiranja pod Avstro-Ogrsko in potrditev državotvornosti slovenskega naroda. Od sredine 19. stoletja so namreč narodi, tedaj združeni še v habsburškem cesarstvu, vedno odločneje zahtevali pravico do soodločanja o svoji usodi. Narodna vlada je na svoji prvi seji, novembra 1918, uvedla slovenščino kot edini uradni jezik.
V šolah je nemščino kot učni jezik vse hitreje nadomeščala srbohrvaščina, ki je leta 1920 postala obvezni učni predmet. Žal so bile jezikovne pravice za koroške Slovence in Slovence v Italiji vse prej kot ugodne. Nemško šolsko društvo (Deutscher Schulverein) je imelo do konca vojne velik vpliv, saj so skrbeli za nemške knjižnice, prirejali igre in finančno podpirali izgradnjo novih šol. Junija 1919 so vsa nemška društva razpustili.
Za del slovenskega ozemlja, ki je prišlo pod italijansko oblast so se razmere močno poslabšale. Postopoma se je začelo uvajati italijanski jezik, zaposlovati so začeli italijanske učitelje, vpeljali so italijanščino kot predmet in italijanski načina vrednotenja znanja.
Res so prišli boljši časi za slovenski narod znotraj nove države, saj je bila med drugim leta 1919 v Ljubljani ustanovljena univerza, a posledice osvoboditve niso prinesle dolgoročnega zadovoljstva.
S Senžermensko mirovno pogodbo je bila koroškim Slovencem sicer zagotovljena vrsta jezikovnih in narodnostnih pravic, vendar obveznosti Republika Avstrija ni izpolnjevala. Na Koroškem se je po plebiscitu stopnjevala politika raznarodovanja in ukinjanja slovenskega jezika.
Begunska problematika je dobila nove razsežnosti – begunce, ki so odhajali zaradi italijanske in avstrijske zasedbe slovenskega ozemlja. Veliko jih je ostalo na Kranjskem, kjer ni bilo begunskih taborišč. Deželna oblast jih je poskusila enakomerno razporediti po občinah in okrajnih glavarstvih.
Zdravstvene razmere na slovenskih tleh so bile ob koncu prve svetovne vojne pereče. Razsajale so nalezljive bolezni med katerimi je španska gripa najhuje prizadela prebivalstvo. Visoka vročina, suh kašelj, krvavitve iz nosu, ust in ušes, hud glavobol, pomodrela koža in pogosto pljučnica so bili najpogostejši simptomi obolelih.
Pereča je bila problematika vojnih invalidov, tudi denar je izgubljal veljavo. Novi so bili državni simboli in vladarska imena – kralj Peter in regent Aleksander. Za številne je čas pustil le boleč spomin ter veliko vojnih sirot in vdov. Za vse pa je veljalo, da jim je ostalo le upanje – upanje v boljše čase.
