Slovenski ljudje, še zlasti intelektualci, v primežu preganjanja

Težke udarce so doživljali mladi narodni revolucionarji, preporodovci (časopis Preporod), ki so bili zaprti še pred začetkom vojne zaradi velike srednješolske stavke 1914, ker so jim bili preprečili obhajanje obletnice zadnjega ustoličenja na Koroškem; proces je potekal proti 32 obtoženim 21. – 24. decembra 1914 v Ljubljani. Med obtoženci je bil tudi Ivan Endlicher (1891 – 1915), ki pa je pred sodbo v ječi umrl. Preporodovec je bil tudi pisatelj Juš Kozak, ki je svojo zaporniško obdobje v letu 1914 opisal v knjigi Celica.

Med znanimi osebnostmi tistega časa so se v vrtincu preganjanja in obtožb znašli ljubljanski župan Ivan Hribar, profesor Fran Ilešič (obtožbe zaradi veleizdaje zoper oba, vendar pomanjkanje dokaznega gradiva, oba internirana tudi na Ljubljanskem gradu), ki je vodil Slovensko matico in je imel hude težave zaradi tega, ker je v tisk dal avtobiografsko delo Frana Maslja Podlimbarskega »Gospodin Franjo« (1915). Slovensko matico so namreč razpustili, Maslju odvzeli častniški čin in ga pozneje zaprli v Hollabrunnu in Pulkauu.

Zaradi slovenske narodne zavesti in jugoslovanske usmeritve so zaprli tudi Ivana Cankarja, tedaj največjo osebnost slovenskega kulturnega življenja. Cankarja je oblastem prijavila neka ženska, ko naj bi bil 10.8.1914 izrekel Srbom naklonjene izjave; aretirali so ga dvakrat, prvič je bil v zaporu 12.8., drugič pa od 23.8. do 9.10.1914. Cankar je 1913 v okrilju slovenske delavske stranke širil zamisel o zvezni republiki jugoslovanskih narodov. Glasili te stranke, Zarja in Rudar, sta bili ukinjeni še pred začetkom vojne. Cenzura je na Slovenskem prepovedala še liberalna glasila Dan, Glas juga, Naš glas, Slovenski dom, ki so bila izrazito jugoslovanske in srbofilske usmeritve. Cenzura je prav tako posegla v številna literarna dela tistega časa, zato so se pisci trudili izražati v prispodobah in niso naravnost izražali idej.

Med najbolj poznanimi aretiranci na Kranjskem in Primorskem so bili mlajši naprednjaki in nekdanji pripadniki narodno radikalnega mladinskega gibanja: dr. Ivan Lah, Viktor Zalar, Josip Petelinc, Vladimir Levstik, Leopoldina Kos, dr. Gregor Žerjav, dr. Alojz Gradnik, dr. Dinko Puc in drugi. Na Kranjskem so pritisk izvajali v glavnem s preganjanjem posameznikov, prepovedmi izhajanja listov in delovanja društev.

Ukrepom so se izognili številni privrženci Slovenske ljudske stranke, predvsem zaradi dejavnosti njenega vodje Ivana Šušteršiča (1863 – 1925), saj je bil ta zelo lojalen do avstrijske politike. Znano je, da je Ivan Šušteršič, ki je bil ob začetku vojne kranjski deželni glavar, 3.8.1914 v pismu svetoval grofu Stűrgkhu, »naj izkoristi priložnost in na Kranjskem iztrebi ves ‘plevel’, ga nagovarjal k množičnemu nastopu proti liberalno usmerjenim Slovencem…(Pleterski, 1971)«

Najbolj množično je bilo preganjanje Slovencev na Štajerskem in Koroškem, kjer je bila avtonomna oblast v rokah nemško govoreče večine. Tu je bilo preganjanje zelo podobno splošnemu obračunu s slovenstvom, vrstili so se aretacije, ovadbe, napadi nemškega tiska, vsesplošno ustrahovanje.