Soline na območju občine Piran v preteklosti

Podatke o piranskih solinah zasledimo že sredi 13. stoletja. Največji razcvet so doživele v času Beneške republike, medtem ko so sredi 19. stoletja zašle v krizo, iz katere so se težko pobrale. Soline v Kopru in Luciji so zamrle; ostajajo le še tiste v Strunjanu in Sečovljah.

Prvi obširnejši podatki o piranskih solinah so omenjeni že v statutih mesta Piran iz leta 1274. Iz njih je razvidno, da so imele piranske soline velik vpliv na gospodarski razvoj Pirana. Največje piranske soline so bile v Sečovljah, kjer so bili za to tudi najbolj ugodni pogoji, medtem ko se soline v Strunjanu in Fazanu nikoli niso tako razširile oz. razvile, kljub temu, da naj bi bile starejše od sečoveljskih. V obdobju Beneške republike, zlasti sredi 15. stoletja, ko je beneška oblast zaradi strateške varnosti povečevala proizvodnjo na istrskih solinah, so postale piranske soline največje na vzhodni jadranski obali. (Pogorelec, 2006).

Leta 1557 je Piran prizadela kuga. Zaradi pomanjkanja delovne sile so soline začasno opustili. V začetku 17. stoletja so bile soline spet v polnem zamahu (Apollonio, 2005); njihova površina se je močno povečala, zgrajeni so bili številni nasipi, kanali, črpalke, mostovi in solinarske hiše (Skoberne, 1988). Vendar je na splošno, proizvodnja soli vse do 18. stoletja stagnirala v primerjavi z drugimi osnovnimi dobrinami (olje, ribe, meso) (Pogorelec, 2006). 17. in 18. stoletje je predstavljalo tudi obdobje, ko so beneške oblasti omejevale proizvodnjo soli in presežke so metali stran; hkrati je to tudi obdobje največje tihotapske dejavnosti, ko so oblasti uničile na stotine nezakonitih kristalizacijskih bazenov, cavedinov (Apollonio, 2005).

Po prehodu pod avstrijsko oblast (1797) so se soline razvijale naprej, ne samo piranske, temveč tudi nasploh v severni Istri, Kopru in Miljah (Darovec, 2001; v: Pogorelec, 2006). Nov udarec pa je solinarstvo doživelo sredi 19. stoletja. Številni boji za združitev Italije so pripomogli k izgubi avstrijskih posesti na Apeninskem polotoku in s tem tudi tržišč soli (Pogorelec, 2006). Konkurenco je predstavljala tudi nizka cena soli iz Sicilije in Severne Afrike (Apollonio, 2005). Pozneje je solinarska dejavnost postopoma upadala. Soline v Kopru in Luciji so opustili in danes pridobivajo sol le v Strunjanu in v delu Sečoveljskih solin (Skoberne, 1988).

Soline so zrcalo naravnih in družbenih sprememb. Specifično rastlinstvo (prilagojeno na slana tla – halofiti) in živalstvo (ptice) (Skoberne, 1988) dopolnjujejo utrinki iz vsakdanjega solinarskega življenja.

Aleš Majer

Mestna knjižnica Piran – Biblioteca civica Pirano

LITERATURA:
Skoberne, P. (1988): Sto naravnih znamenitosti Slovenije. Ljubljana: Prešernova družba.

Pogorelec, Š. (2006): Sečoveljske soline – antropološka interpretacija krajine od povojnega obdobja do danes: doktorska disertacija. Ljubljana.

Apollonio, A. (2005): Piranske soline in njihov pomen v preteklih stoletjih. V: Piranska sol (ur. A. Apollonio et al.). Ljubljana: DZS; Portorož: Soline.