Grad Mirna se imenuje Speča lepotica.
Dr. Ivan Stopar je leta 2008 uvrstil grad Mirna med 35 najlepših slovenskih gradov. Vrednost ruševin mirnskega gradu z njegovo okolico vred izhaja iz zgodovinskih danosti – najprej kot objekt zgodovinskih dogodkov, nato arhitekturnega razvoja in ne nazadnje kot edini ohranjeni motiv srednjeveškega okolja pri nas.
Arhitekturni sklop gradu je posajen na skrajni rob Gorenjske gore. Grajski plato zapira sotočje Vejeršce in Mirne, med brežinama razprostrto dolino pa na vzhodni strani zaključuje naselje Mirna in s tem nudi podnožje vedutni kompoziciji, katere vrh sklepa grajska arhitektura. Grad s svojo brežino, podaljšano v ravnini do naselja, pomeni nepogrešljiv poudarek zaključni kulisi enega najvrednejših pogledov v Mirnski dolini in jo občutimo kot dediščino lepotnih načel srednjeveških stavbnih projektov, kakršni se drugod pri nas niso ohranili.
Začetki mirnskega gradu segajo v 11. stoletje, s čimer se uvršča med najstarejše gradove pri nas, njegovi listinski začetki pa v 12. stoletje, tako da je tudi eden najstarejših listinsko izpričanih gradov na Slovenskem. Že sama lega, ki ima izrazito strateški značaj, izpričuje staro naselitveno kontinuiteto. Grad je bil pozidan na nekdanjem ozemlju grofice Heme Breško-Selške v Slovenski marki, ki je zatem prešel v posest grofov Višnjegorskih. Leta 1209 so ga dobili grofje Andeški, nato so si sledili oglejski patriarh Bertold, Ulrik III. Spanheimski in češki kralj Otokar Přemysl. Za njim je do smrti Ulrika II. Celjskega leta 1456 postal trajna celjska last. Vsaj do leta 1365 je tu gospodaril rod po gradu imenovanih ministerialov, plemenitih Mirnskih.
Kljub skromnim ostankom arhitekturne substance je grad Mirna eden ključnih spomenikov srednjeveške fevdalne arhitekture pri nas, iz ohranjenih delov pa lahko dobro razbiramo temeljne poteze njegovega stavbnega razvoja.
Kompaktna, vase zaprta osrednja grajska stavba sodi med najmogočnejše tovrstne motive v predalpskem prostoru. Visoko romansko trdno hišo iz 11. stoletja, eno redkih še sedaj vsaj deloma ohranjenih tovrstnih arhitektur na Slovenskem, so na začetku 15. stoletja, ko je bil grad v lasti Celjskih grofov, razširili v mogočno in kvalitetno oblikovano dvonadstropno stanovanjsko stavbo – palacij. Ob njem pa je brez neposredne povezave stal domnevno v 13. stoletju sezidani izpostavljeni obrambni stolp, ki je zaradi svoje dobre ohranjenosti še posebej dragocen, saj mu na slovenskih tleh poleg stolpov na celjskem starem gradu in Čretežu ne moremo ob bok postaviti nobenega, ki bi bil enakovredno dobro ohranjen. Pravo zgodovinsko in likovno vrednost dobiva palacij v sožitju z rezidenčnimi ambicijami odhajajoče visoke renesanse in obnovljeno velikopotezno zasnovo arkadnih galerij iz sredine 17. stoletja, ki na dvoriščni strani z naslonitvijo na protiturško obzidje obtekajo celotno stavbo. Zaradi uspešne navezave na staro zasnovo in elegantnih proporcev predstavljajo mirnski arkadni hodniki enega najslikovitejših tovrstnih arhitekturnih motivov na slovenskih gradovih. Med ohranjenimi stavbnimi členi pa so še posebej pomembni avtentični poznogotski šilastoločni portali iz 15. stoletja.
Posebno pozornost zasluži grad kot eden redkih v celoti rekonstruiranih, med vojno porušenih in po vojni ‘raznešenih’ gradov, ki lahko služi za pomemben zgled pri obnovi številnih drugih tovrstnih spomenikov. Pri vseh restavracijskih posegih je bilo pomembno zavedanje, da so ti posegi prvenstveno namenjeni zavarovanju ohranjenih originalnih sestavin in povečanju njihove razumljivosti. Pri obnovi so se nespremenjeni ohranili vsi originalni deli, na novo dodane sestavine pa se od originalnih dovolj dobro razlikujejo, originalne ščitijo in jih povezujejo v skladno celoto ter večajo njihovo povednost. Obnova je ponovno vzpostavila nekdanje oblike, ki pa tudi zaradi delne uporabe sodobnih materialov jasno kažejo, da so plod restavracijskih posegov.
Povsem nekaj izjemnega v slovenskem prostoru pa je, da je iz nepovezanih ruševin grad do nekdanje podobe obnovil en sam človek – dr. Marko Marin. Revitalizacija mirnskega gradu je sčasoma, brez neke vidne zareze, prerasla v rekonstrukcijo gradu, v svojem ožjem in širšem okolju izjemen kulturni spomenik, ki pod določenimi pogoji, ko bo do kraja obnovljen, lahko zelo hitro preraste v enega najlepših in najprodornejših kulturnih centrov osrednje Evrope.
Posamezne prispevke je pripravil Marko Kapus.
Arhitekturni sklop gradu je posajen na skrajni rob Gorenjske gore. Grajski plato zapira sotočje Vejeršce in Mirne, med brežinama razprostrto dolino pa na vzhodni strani zaključuje naselje Mirna in s tem nudi podnožje vedutni kompoziciji, katere vrh sklepa grajska arhitektura. Grad s svojo brežino, podaljšano v ravnini do naselja, pomeni nepogrešljiv poudarek zaključni kulisi enega najvrednejših pogledov v Mirnski dolini in jo občutimo kot dediščino lepotnih načel srednjeveških stavbnih projektov, kakršni se drugod pri nas niso ohranili.
Začetki mirnskega gradu segajo v 11. stoletje, s čimer se uvršča med najstarejše gradove pri nas, njegovi listinski začetki pa v 12. stoletje, tako da je tudi eden najstarejših listinsko izpričanih gradov na Slovenskem. Že sama lega, ki ima izrazito strateški značaj, izpričuje staro naselitveno kontinuiteto. Grad je bil pozidan na nekdanjem ozemlju grofice Heme Breško-Selške v Slovenski marki, ki je zatem prešel v posest grofov Višnjegorskih. Leta 1209 so ga dobili grofje Andeški, nato so si sledili oglejski patriarh Bertold, Ulrik III. Spanheimski in češki kralj Otokar Přemysl. Za njim je do smrti Ulrika II. Celjskega leta 1456 postal trajna celjska last. Vsaj do leta 1365 je tu gospodaril rod po gradu imenovanih ministerialov, plemenitih Mirnskih.
Kljub skromnim ostankom arhitekturne substance je grad Mirna eden ključnih spomenikov srednjeveške fevdalne arhitekture pri nas, iz ohranjenih delov pa lahko dobro razbiramo temeljne poteze njegovega stavbnega razvoja.
Kompaktna, vase zaprta osrednja grajska stavba sodi med najmogočnejše tovrstne motive v predalpskem prostoru. Visoko romansko trdno hišo iz 11. stoletja, eno redkih še sedaj vsaj deloma ohranjenih tovrstnih arhitektur na Slovenskem, so na začetku 15. stoletja, ko je bil grad v lasti Celjskih grofov, razširili v mogočno in kvalitetno oblikovano dvonadstropno stanovanjsko stavbo – palacij. Ob njem pa je brez neposredne povezave stal domnevno v 13. stoletju sezidani izpostavljeni obrambni stolp, ki je zaradi svoje dobre ohranjenosti še posebej dragocen, saj mu na slovenskih tleh poleg stolpov na celjskem starem gradu in Čretežu ne moremo ob bok postaviti nobenega, ki bi bil enakovredno dobro ohranjen. Pravo zgodovinsko in likovno vrednost dobiva palacij v sožitju z rezidenčnimi ambicijami odhajajoče visoke renesanse in obnovljeno velikopotezno zasnovo arkadnih galerij iz sredine 17. stoletja, ki na dvoriščni strani z naslonitvijo na protiturško obzidje obtekajo celotno stavbo. Zaradi uspešne navezave na staro zasnovo in elegantnih proporcev predstavljajo mirnski arkadni hodniki enega najslikovitejših tovrstnih arhitekturnih motivov na slovenskih gradovih. Med ohranjenimi stavbnimi členi pa so še posebej pomembni avtentični poznogotski šilastoločni portali iz 15. stoletja.
Posebno pozornost zasluži grad kot eden redkih v celoti rekonstruiranih, med vojno porušenih in po vojni ‘raznešenih’ gradov, ki lahko služi za pomemben zgled pri obnovi številnih drugih tovrstnih spomenikov. Pri vseh restavracijskih posegih je bilo pomembno zavedanje, da so ti posegi prvenstveno namenjeni zavarovanju ohranjenih originalnih sestavin in povečanju njihove razumljivosti. Pri obnovi so se nespremenjeni ohranili vsi originalni deli, na novo dodane sestavine pa se od originalnih dovolj dobro razlikujejo, originalne ščitijo in jih povezujejo v skladno celoto ter večajo njihovo povednost. Obnova je ponovno vzpostavila nekdanje oblike, ki pa tudi zaradi delne uporabe sodobnih materialov jasno kažejo, da so plod restavracijskih posegov.
Povsem nekaj izjemnega v slovenskem prostoru pa je, da je iz nepovezanih ruševin grad do nekdanje podobe obnovil en sam človek – dr. Marko Marin. Revitalizacija mirnskega gradu je sčasoma, brez neke vidne zareze, prerasla v rekonstrukcijo gradu, v svojem ožjem in širšem okolju izjemen kulturni spomenik, ki pod določenimi pogoji, ko bo do kraja obnovljen, lahko zelo hitro preraste v enega najlepših in najprodornejših kulturnih centrov osrednje Evrope.
Posamezne prispevke je pripravil Marko Kapus.