Zaradi pestrejše vsebine in povečanega obsega (s prejšnjih 4 do 6 strani je zrasel na 8) se je hitro zviševalo tudi število naročnikov. V tem letu je Savinjski vestnik, podobno kot v preteklih letih, beležil predvsem politično, gospodarsko in kulturno problematiko Celja in njegove širše okolice, ki je obsegala skoraj celotno področje od avstrijske do hrvaške meje ter od Pohorja do Save. Optimizem v uredništvu Savinjskega vestnika je krepilo tudi ugodno finančno stanje; celjski list sta namreč v obliki primernih subvencij »nagrajevala« Okrajni ljudski odbor in Ljudski odbor mestne občine Celje, del sredstev pa so poleg naročnine prinesli še oglasi.
Zadovoljni niso bili le z imenom časnika, zato so se odločili Savinjskemu vestniku ponovno spremeniti ime. Anketa ni dala zadovoljivega odgovora, zato so se v uredništvu dogovorili, da časniku ponovno vrnejo staro ime Celjski tednik in argumentirali: »Ta naslov je med ljudmi še vedno priljubljen ter ga še danes mnogi tako imenujejo. S tem bomo zadovoljili celjske naročnike in bralce, na katere odpade skoraj polovica naklade lista.« Želeli pa so zavreči tudi očitke tistih, ki so govorili, »da je to list samo za Savinjsko dolino«.
Savinjski vestnik oziroma Celjski tednik je leta 1955 začel povečevati naklado kljub dejstvu, da je bilo uredništvo maloštevilno. Poleg urednika je nekaj časa delal le en novinar, v letu 1954 sta bila že dva, kajti
Juretu Krašovcu, ki je bil pri časniku že od leta 1948, se je pridružila še Vera Stermecki. Počasi se je širila tudi dopisniška mreža in zapolnjevala vrzel zaradi pomanjkanja kadrov. Poleg starih, že omenjenih dopisovalcev, so se vse pogosteje pojavljala nova imena (po abecedi): Karel Bervar,
Drago Hribar, Lidija Grilec,
Ivan Seničar, Lojze Zupanc in Ernest Tiran.
Omeniti pa velja še nekaj zanimivosti. S prvo številko leta 1955 so v Celjskem tedniku pričeli objavljati zelo priljubljeno in brano slikanico »Celjski grofje«, za katero je tekst pripravil
Jure Krašovec, ilustracije pa dolgoletni sodelavec Celjskega tednika Tonček Skok. Nič manj odmevne niso bile »Celjske bodice«, v katerih so žigosali “politične in ekonomske deviacije” takratnih oblastnikov.