Krajše obdobje smo v Litiji imeli dva mosta: novega in starega, ki so mu bili ‘dnevi’ šteti. Nostalgija do starega mosta ni plod sodobnega razmišljanja, ampak jo je zaznati že v takratnem aktualnem časopisnem zapisu.
»Starega mostu ni več. Lahko bi mu rekli celo »star Lilijan«. Saj je bil menda star sto in še nekaj let. Ko se je v njegovi bližini pojavil novi, lahko bi rekIi »mladi most«, je stari vedel, da je upokojen. Pa ne samo to, vedel je, da se bo moral umakniti pred novim. Saj so ga že zasmehovali in hvalili samo novega. Kljub temu, da je sto in več let dobro služil svojemu namenu. Življenje obeh bregov reke Save je teklo preko njega. Vsakomur je omogočil, da ga je izkoriščal v svoje dobro. Ni bil razkošen, vendar dober in uporaben. Omagal je. Ob slovesu so se mu z novega, lepega mladega mostu nekateri smejali. Marsikateri pa je imel tudi dobro besedo zanj. Tudi slikali so ga, da bodo imeli naši zanamci spomin na njega. Ko so ga razdrli, je bilo verjetno še kaj uporabnega, nekaj pa so ga odnesli mrzli valovi reke Save, katerim je kljuboval sto in še nekaj let.«
Litijski predilec, marec 1974, številka 3