Ker je grofica Irma umrla leta 1970, se je nekateri starejši domačini še vedno spomnijo. Pri tem gre večinoma za otroške oz. mladostne spomine na starejšo gospo, ki so jo srečevali na cesti, ali za spomine na to, kako so njihovi starši delali na grajskem posestvu. Iz pripovedovanj si lahko ustvarimo opis grofice Irme, ki pa je seveda zelo subjektiven.
Po pripovedovanju domačinov so prebivalci ormoškega gradu v času med obema vojnama pogosto potovali na Dunaj, v Budimpešto in Opatijo ter na francosko riviero. Večkrat so se z vlakom odpravili v igralnice v Monte Carlu, kjer so zakockali ves denar. Takrat so domov poslali telegram, da naj se proda nekaj živine, da bodo lahko poplačali svoj dolgove in se vrnili domov.
Grofovska družina je večkrat prirejala lov na zajce, fazane ter drugo divjad, tako v ormoški okolici kot v okolici Godenincev, kjer so imeli podeželsko oz. lovsko hišo. Pri lovu so jim pomagali tudi okoliški fantje, ki so hodili spredaj in podili živali iz njihovih skrivališč. Za svojo pomoč pri lovu so vedno dobili plačilo. Nalovljene zajce in fazane – ob dobri jagi jih je lahko bilo tudi do 400 – je družina porabila za svoje potrebe ali pa prodala v okoliške gostilne. Ulov so hranili v ledenici, ki bi se naj nahajala na področju današnjega ormoškega hotela. V ledenici so bile velike klade ledu, ki so jih v hudih zimah izklesali iz zamrznjene Drave.
Na lov je rada hodila tudi grofica Irma. Na enem od lovov v Godenincih je po nesreči ustrelila mačka. Lastnik ustreljene živali je zato v grad poslal pismo, v katerem je potožil, da je grofica ustrelila ljubljenčka njegovih otrok. Irmin mož Guido je za odškodnino dovolil, da si družina iz njegovega gozda pripravi drva za zimo.
Po pripovedovanju starejših domačinov naj bi bila Irma velika ljubiteljica kač. Tako naj bi kačam, ki so se nahajale v bližini gradu, redno nastavljala posodice z mlekom, da bi se lahko najedle. Kače so še danes prebivalke ormoškega grajskega parka – gre za navadnega goža, ki ne spada med strupenjače.
Grofica je rada uživala v dobri hrani, čeprav ni bila izbirčna. V grajski kuhinji so bile zaposlene dve ali tri kuharice, ki so pripravljale raznovrstne jedi iz mesa, divjačine ter zelenjave in sadja z domačega vrta. Na mizi so bili tudi vedno sveže pripravljeni mlečni izdelki (skuta, smetana, maslo …), vino iz lastnih vinogradov, raznovrstno pecivo in drugo. Irmina najljubša sladica naj bi bile snežne kepe (žličniki iz beljaka) v vaniljevi kremi. Grofovska družina je na večerjah in zabavah velikokrat gostila svoje (plemiške) prijatelje.
V starosti je grofica s svojo družino bivala v Kuharičevi hiši na Vrazovi ulici 4 v Ormožu. Ker jim je bilo v postopku nacionalizacije odvzeto vso premoženje, so bili dokaj revni, pa tudi zadolženi. Nekdanji grofje so se sedaj preživljali predvsem s prodajo rož, čebulic za rože, pridelane zelenjave, muh za ribarjenje in tudi s prodajo grajskega pohištva ter druge opreme. Njihovo stanovanje naj bi bilo opremljeno z lepim grajskim pohištvom. Irma ga naj ne bi čistila sama, pač je za to opravilo najela čistilko. Tudi kuhala ni sama. Vsak dan je pripravila jedilnik in nabavila sestavine za tri osebe, za pripravo obrokov pa je plačevala neko žensko. Ta je hrano skuhala doma, potem pa pripravljene obroke v cekarju odnesla v Irmino stanovanje. Grofica je občasno obedovala tudi v gostilni, kjer naj bi jo vedno postregli v »boljši« sobi.
Domačini se grofice spomnijo kot starejše, zelo sključene gospe, ki je po navadi hodila po ulici v spremstvu svojega posvojenca Casimirja. Opisujejo jo kot prijazno in pošteno, a precej zadržano žensko. Čeprav je imela nekaj prijateljskih odnosov z nekaterimi prebivalci Ormoža, se z domačini ni veliko družila. Po navadi je govorila nemško, obvladala je tudi francoščino in nekaj malega hrvaščine. Bila je strastna kadilka, kar je verjetno botrovalo njenemu globokemu, skoraj moškemu glasu. Vedno je bila urejena in lepo oblečena, rada se je naličila in nosila veliko nakita. Vsako soboto je na njen dom prišla frizerka, da ji je uredila pričesko. Domačini se tudi spominjajo, da je pogosto imela obiske iz tujine – pred njenim stanovanjem so velikokrat stali avtomobili z avstrijskimi registrskimi tablicami (Janžekovič, 2018, str. 22–27, Kaučič, 2019, 35–50).
