Črnuče so bile na začetku 20. stoletja velika gručasta vas ob državni cesti Ljubljana-Domžale vzhodno od železniškega in cestnega mostu čez Savo. Jedro naselja je nastalo na savski ježi (terasi) na območju, kjer potok Črnušnica priteče na prodnato nižino reke Save, mlajši predeli se širijo po ravnini vzdolž magistralne ceste Ljubljana-Celje, najmlajši pa v razgibani svet doline Črnušnice ter na ravninski svet obrežja Save.
Danes Črnuče predstavljajo družbeno in upravno središče naselij na levem bregu Save. Kot širše poimenovanje se ime uporablja za vsa naselja v Četrtni skupnosti Črnuče: Črnuče, Gmajna, Spodnje Črnuče, Podboršt, Dobrava pri Črnučah, Ježa, Brod, Nadgorica, Podgorica pri Črnučah, Šentjakob ob Savi in Soteska. Črnuče ležijo na stičišču Ljubljanskega polja, Kamniško Bistriške ravnine in gričevnatega sveta osamelcev Šmarne gore in Rašice. Četrtna skupnost se razprostira na 1790 hektarjih.
V 19. stoletju je bilo naselje pomembno zaradi tranzitnega prometa med Ljubljano in severnimi ter južnimi deli avstrijske monarhije. V povezavi s prevozništvom (furmanstvom) sta bila pred prvo svetovno vojno razvita kovaštvo in gostilničarstvo. Pred drugo svetovno vojno se je začela razvijati industrija, ki je po koncu vojne dobila polet.
Kako geografsko pestro je črnuško območje, izvemo v spodnjem spominskem utrinku:
»Zelo sem se začudil, ko sem slišal, da je bilo po Črnučah nekaj večjih in manjših mlak in jezerc, imenovanih bajerji (nemško Weiher, izgovori vajer = ribnik). Nekakšno močvirje je bilo takoj nad klancem pri Merkatorju, na ravnini. Domačini so se čudili, da so mogli na takem terenu zgraditi toliko hiš. Trije bajerji pa so bili nižje, nasproti nove osnovne šole proti opekarni in Gači. ‘Ta globok’ je bil med ‘ta velikim’ in ‘ta malim’ . Eni so menili, da so bili vsi posledica glinokopov za opekarne, drugi pa, da so bili naravnega izvora. Okoli bajerjev je rastlo grmovje. V vodi so bile tudi ribe in race, zlasti pa veliko žab, ki so jih z grabljami lovili in dobro pripravljene z užitkom jedli. Ob večerih se je žabje petje razlegalo daleč naokoli.«
(Bela Ljubljana : zgodbe iz slovenske prestolnice, str. 75, Črnuški bajerji in opekarne)
Krajevno ime Črnuče
Jezikoslovec Fran Ramovš je o izvoru imena Črnuče razvil dve teoriji: po eni je izvor razlagal iz slovanskega osebnega imena Črnut, ki naj bi bil neki staroslovanski starešina (Črtnutje > Črnuče), po drugi teoriji pa pride ime iz kraja prebivanja, in sicer z okrajšano pripono -jane, -je (Črnutjane, Črnutje).
Med prebivalstvom živijo še druge razlage, in sicer da bodisi ta toponim (krajevno ime) pride iz črnic kot ljudskega imena za borovnice bodisi iz imena potoka Črnušnica. Ali pa tudi od kamnine črnega škrilja, po katerem teče Črnušnica bodisi od češenj črnavk.
Oblike imena Črnuče so v pisnih virih različne skozi stoletja: prva pisna omemba Črnuč (Zternutss) sega v leto 1327, ko je ljubljanski meščan Frančišek Porger podaril svoji ženi dvajset kmetij, med drugim eno na Črnučah. V virih se pojavljajo tudi oblike Zernuschez (1345), Zernuch (1362), Zarnusch (1439), Cernucze (1787) in Tschernutsch (19., 20. stoletje). Naselji Podgorica in Nadgorica sta bili v virih omenjeni že leta 1260 oziroma 1300.
Črnuče in okolica
Stare Črnuče predstavljajo osrednje naselitveno jedro, okoli katerega se nahajajo vasi in zaselki.
Podboršt je zahodni predel Črnuč, ki leži na sončnem pobočju hriba Kob ali Visoki hrib in je nastal iz manjšega kmečkega zaselka pod gozdnim obronkom. V Podborštu se začenja gozdnato gričevnato sleme, ki se preko Dobena in Rašice vleče vse do Mengša. Naselje se je po šestdesetih letih 20. stoletja širilo z individualnimi gradnjami, v zadnjem obdobju pa zaključilo z vrstnimi hišami.
Spodnje Črnuče so starejši del, ležijo jugozahodno od središča Črnuč in ga sestavljajo družinske hiše z vrtovi. Ostali del tvorijo stanovanjski bloki ter vrstne hiše. Tu so trgovine in vrtec. Na vzhod se ob železnici proti Ježi širi industrijsko-obrtni predel, na južnem delu pa leži čistilna naprava, ki pred spustom v Savo očiščuje odplake s Črnuč. V okolici so kakovostna polja in redek gozd, ob Savi pa je nastalo vrtičkarsko naselje.
Črnuška Gmajna ali le Gmajna leži severno od Starih Črnuč v precej močvirnati dolini Črnušnice in dolinah njenih pritokov, obkrožajo pa jo gozdnati Stražni hrib, Lačenberg in Hrastovec. Na vzhodnem delu jo s Podborštom meji območje zdaj opuščenega glinokopa, kjer leži jezerce Bajer. Dolino po sredini prečka Črnušnica, ki se v svoji poglobljeni strugi, skoraj kanjonu pretaka proti Savi. Potok s svojimi zavoji in rastlinstvom predstavlja pomemben zeleni pas v Gmajni in je zavarovan pred pozidavo.
Naselje Gmajna se je razvilo iz raztresene vasi z nekaj kmetijami okoli nekdanjih vaških travnikov in pašnikov, na katerih se je večinoma zidalo po drugi svetovni vojni. Večina hiš je družinskih, v središču pa je na mestu nekdanjega močvirja nastalo blokovsko naselje, gradili so tudi vrstne in družinske hiše. Na severnem predelu Gmajne, ki se nadaljuje v rekreacijsko območje Sračje doline, je drevesnica, blizu so trgovine in lokali, vrtec. V Črnuški Gmajni živi večina prebivalstva na Črnučah, predvsem zaradi stanovanjskih blokov, ki so jih zgradili v osemdesetih letih 20. stoletja.
Dobrava pri Črnučah je manjše razloženo naselje z nekaj hišami in s kmetijami severovzhodno od Podboršta, ki leži med vznožjema Koba in Špruhe, na vršaju potoka Dobravščica. Pod naseljem teče na močvirski ravnici železnica, skozi kraj pa glavna cesta proti Trzinu in Celju. Nad cesto leži ob Dobravščici ozka dolina, ob kateri poteka koridor daljnovodov.
Na Črnučah so do sedaj zgradili stanovanjske soseske Gmajna, Savski breg, Med češnjami. Leta 1985 je bil zgrajen vodovod.
Upravna umestitev
Leta 1825 je bila ustanovljena katastrska občina Črnuče, leta 1850 pa tudi občina Črnuče. Vanjo tedaj nista spadala Šentjakob in Podgorica. Leta 1933 so bile Črnuče priključene v občino Ježica, ki je spadala v okraj Ljubljana-okolica. Leta 1936 so iz občine Dol izločili severna naselja in ustanovili občino Podgorica.
Med okupacijo v letih 1941-1945 je bilo območje Črnuč priključeno Nemčiji, ustanovljena je bila občina Črnuče – Gemeinde Tschernutsch. V letih med 1945 in 1952 so imela naselja Črnuče, Podgorica in Dragomelj precejšnjo samoupravo znotraj krajevnih ljudskih odborov v okviru okraja Ljubljana-okolica. Leta 1952 je bila na novo ustanovljena občina Črnuče, ki so ji pripadali kraji od Tacna do Nadgorice. Kraja Šentjakob in Podgorica pa sta ponovno spadala v občino Dolsko. Leta 1955 sta bili občini Črnuče in Dolsko združeni v občino Ljubljana-Črnuče. Ta občina je zajemala tudi Dragomelj, Pšato in del Zadobrove, odvzeti pa sta bili Rašica in Gameljne.
Leta 1961 sta se združili občini Ljubljana-Bežigrad in Črnuče. Naselji Dragomelj in Pšata sta bili priključeni občini Domžale. Ustanovljena je bila Stanovanjska skupnost Črnuče, ki se je pozneje preimenovala v Krajevno skupnost Črnuče, od te pa se je leta 1965 odcepila KS Šentjakob-Podgorica. Leta 1980 so bile ustanovljene krajevne skupnosti Črnuče-Gmajna, Franc Ravbar-Črnuče, Rezka Dragar-Črnuče in Nadgorica-Ježa.
Leta 1995 je bila ustanovljena Mestna občina Ljubljana, ki je pod seboj združila več občin na ljubljanskem območju. Konec leta 1998 so bile ukinjene krajevne skupnosti in 22. 3. 2001 je bila ustanovljena ČS Črnuče. Znotraj nje so bile oblikovane nove prostorske in volilne enote: Črnuče-Gmajna, Spodnje Črnuče, Franc Ravbar, Nadgorica-Ježa in Šentjakob-Podgorica. Ob izglasovanju za razdelitev Krajevne skupnosti Črnuče-Nadgorica so se ustanovile naslednje krajevne skupnosti: Črnuče-Gmajna, Franc Ravbar Črnuče, Rezke Dragar Črnuče, Nadgorica Ježa. Po statističnih podatkih je maja leta 2014 je ČS Črnuče prebivalo 11.495 ljudi.
