Ljubljansko Posavje se razteza na severnem delu Ljubljane na levem in desnem bregu reke Save. V Mestni knjižnici Ljubljana, enoti Slovanski knjižnici, smo se odločili v seriji digitalnih zbirk predstaviti Stožice, Ježico in Črnuče, tri večja naselja Ljubljanskega Posavja, v katerih sobivajo narava, moderne stanovanjske soseske, kmečka gospodarstva, industrija, raznorazna podjetja in športni ter glasbeni dogodki.
Geografska opredelitev Ljubljanskega Posavja
Ljubljansko Posavje predstavljajo naselja ob reki Savi v neposredni bližini Ljubljane. Pojem zajema kraje Kleče, Savlje, Ježico, Malo vas, Črnuče, Stožice, Tomačevo in Jarše. Ime se je v preteklosti uporabljalo precej pogosteje, dokler so naselja ohranjala svojo identiteto. Po drugi svetovni vojni so se naselja pričela stapljati z mestom, ime pa se je ohranilo predvsem v poimenovanju Četrtne skupnosti Posavje, ki vključuje Stožice, Kleče, Savlje, Malo vas, Ježico in blokovsko naselje BS 7. Nove Stožice oziroma soseska BS 3 ter soseska BS 6 pa spadata pod Četrtno skupnost Bežigrad.
Najpomembnejša prometnica, ki vodi do tja, je Dunajska cesta, do Novih Stožic se pripeljemo tudi po Vojkovi cesti, v Tomačevo in Jarše pa po Tomačevski cesti.
Občina Ježica
Stožice, Ježica in Črnuče so pred drugo svetovno vojno spadale pod veliko občino Ježica, ki je obsegala naselja Brod, Črnuče, Dobravo, Gmajno, Jarše, Ježico, Ježo, Kleče, Malo vas, Nadgorico, Podboršt, Savlje, Stožice in Tomačevo. Občina Ježica je po podatkih iz leta 1937 obsegala 2.373 hektarjev in tam je bivalo 3.276 prebivalcev v 699 hišah in 261 kočah, bilo je 337 posestnikov. Občina je zavzemala dobršen del Posavja na obeh straneh Save severno od Ljubljane.
Na severu je občina Ježica mejila na gozdnato gričevje pod Rašico, na vzhodu na Soteški hrib. Prodnata posavska ravnina je bila intenzivno obdelana, pod savskimi terasami pa so bili večinoma travniki, pašniki in logi (Roje). Bližina mesta je povzročila, da je v območju pomembnega prehoda čez Savo in ob veliki cesti odtod proti Ljubljani, pa tudi proti Domžalam, nastala velika naselbinska aglomeracija s središčem na Ježici, ki je do danes ob cesti že skoraj sklenjeno zazidana do ljubljanskega mesta. Južni del občine Ježica je bil leta 1935 tudi upravno pridružen Veliki Ljubljani.
V teh vaseh je tedaj že močno prevladoval obrtniški in delavski živelj, razen tega pa je bilo nastanjenega tu še mnogo prebivalstva, ki je zaposleno v mestu po najrazličnejših poklicih. Vendar je bilo kmetijstvo povsod še precej močna, v nekaterih vaseh celo osnovna gospodarska panoga, ki je dajala precej dohodkov s prodajo pridelkov v Ljubljano.
V prometnem oziru je bila občina Ježica vezana na državno cesto Ljubljana-Celje (Dunajsko cesto), ki je tamkaj prečkala Savo. Od državne ceste sta se cepili južno od Save banovinski cesti na Vižmarje in na Hrastje, severno od reke Save pa cesti na Gameljne-Šmartno pod Šmarno goro in k Sv. Jakobu (Šentjakobu) ob Savi. Promet z mestom še danes oskrbujeta mestni avtobusni promet in lokalna kamniška železnica, ki ima na občinskem ozemlju tri postajališča, komaj po 1 kilometer vsaksebi (Ježica, Črnuče, Podboršt). Vselej je bil izredno pomemben dotok ljubljanskih izletnikov in kopalcev na Savi. Ob ustvaritvi Velike Ljubljane leta 1935 je bil velik del občine Ježica priključen Ljubljani.
Upravna umestitev
Do leta 1945
Stožice, Ježica in Črnuče ter druga zgoraj omenjena naselja so po drugi svetovni vojni spadali v občino Ljubljana-Bežigrad, ki leži v severnem delu Ljubljanske kotline. Občina Bežigrad je bila med najmanjšimi slovenskimi občinami, njena površina je merila 46’33 km². Na jugu je mejila na občini Ljubljana Center in Ljubljana Moste-Polje, na severu na občino Domžale in na zahodu na občino Ljubljana-Šiška.
Občino Ljubljana Bežigrad je na jugu sestavljal del Ljubljanskega polja, na severu pa del porečij rek Save in Kamniške Bistrice. Severni del Ljubljanskega polja sestavljajo savske nasipine, južni del pa je iz trdno sprijetega konglomerata, ki je ugodna podlaga za graditev poslopij in cest. Na takem območju je ležal novejši del občine. Za ta predel Ljubljane so bile značilne številne gramozne jame, v katerih so kopali pesek za zidavo hiš. Nekatere so že zasute, v nekaterih pa so zgradili ali še gradijo objekte, denimo pri Stadionu ali soseska v Zupančičevi jami.
»Ljubljansko Posavje je bilo v primerjavi z ostalim obrobjem Ljubljane neprimerno gosteje naseljeno in s tem tudi pomembnejše za razvoj ljubljanske mestne naselbine. Območje obsega ozemlje od Mednega na severozahodu, vzdolž levega in desnega brega Save in do izliva Ljubljanice vanjo. V občino Ljubljana-Bežigrad spada del Ljubljanskega Posavja, ki sega od Kleč do Jarš na desnem bregu Save in od Črnuč do Kleč pri Dolu na levem bregu Save.«
Stožice, Ježica, Mala vas, Savlje, Kleče, Tomačevo in Jarše se nahajajo na desnem bregu Save. Črnuče z zaselkoma Gmajna in Podboršt ter kraji Dobrava, Nadgorica, Ježa, Brod, Podgorica, Šentjakob, Soteska, Pečnik, Beričevo, Brinje, Videm, Kleče pri Dolu, Zaboršt, Zajelše in Podgora pa ležijo na levem bregu reke Save.
V drugi polovici 19. stoletja je bilo ozemlje občine Ljubljana-Bežigrad razdeljeno med okrajna glavarstva Ljubljana-mesto, Ljubljana-okolica in Kamnik. V okviru mesta Ljubljana je bil po nastanku mestni del bežigrajske občine. Z današnjo Dunajsko oziroma v vmesnem obdobju Titovo cesto je bil razdeljen na šentpetrsko predmestje na vzhodni strani in na Kapucinsko na zahodni strani ceste.
Vaški del bežigrajske občine je bil leta 1850 združen v občinah Ježica, Črnuče in Dol. Občini Ježica in Črnuče sta spadali pod okrajno glavarstvo Ljubljana-okolica, občina Dol pa pod okrajno glavarstvo Kamnik. Občina Ježica je tedaj obsegala vasi Ježica, Mala vas, Savlje, Kleče, Stožice; Tomačevo in Jarše. Občina Črnuče je obsegala vasi Črnuče z zaselkoma Gmajna in Podboršt, Dobravo, Ježico, Nadgorico in Brod.
Leta 1929 je bilo pokopališče pri Sv. Križu in nekaj parcel ob Dunajski cesti priključenih mestni občini Ljubljana. Občina Črnuče je bila ukinjena in priključena občini Ježica. Leta 1935 je bil mestni občini priključen večji del Stožic (123 hiš) in manjši del vasi Tomačevo, Savlje in Kleče. Del Jarš je bil priključen občini Moste. Leta 1936 so občine Ježica, Podgorica in Dol spadale v srez Ljubljana-okolica. Del vasi na desnem bregu Save in celotno mestno območje današnje bežigrajske občine je pred drugo svetovno vojno spadalo v srez Ljubljana-mesto.
Med drugo svetovno vojno so bila območja na levem bregu Save pod nemško oblastjo, na desnem pa pod italijansko. Meja je potekala po Savi, mejni prehod je bil na črnuškem mostu. Po kapitulaciji Italije je bilo celotno območje pod nemško okupacijo.
Po letu 1945
Po letu 1945 so nastale nove politično-upravne enote, rajoni. Bežigrajski rajon so razdelili na štiri kvarte. K mestnemu teritoriju so bili priključeni vsi kraji na desnem bregu Save. Po novi upravni delitvi Ljubljane leta 1947 se je Bežigrajski rajon povečal in preimenoval v II. Rajon Bežigrad-Šiška s krajem Ježica. Območje občine na desnem bregu Save je v tem času spadalo pod upravno enoto Glavno mesto Ljubljana in kraji. Naselja na levem bregu Save so pripadala okraju Ljubljana okolica s kraji Črnuče (s pripadajočimi naselji), Dol-Beričevo (s pripadajočimi naselji) in Podgorica-Dragomelj (s pripadajočimi naselji).
Leta 1949 je bil kraj Ježica vključen v II. rajon Bežigrad-Šiška. Leta 1955 je bila ustanovljena občina Ljubljana-Črnuče iz delov leta 1952 osnovanih občin Črnuče, Dolsko in Polje. Občina Črnuče je obsegala vsa naselja sedanje občine na levem bregu Save.
Ljubljansko mestno območje je bilo leta 1955 razdeljeno na devet občin, med njimi Ljubljana-Bežigrad in Ljubljana Črnuče. Tako so bili tudi kraji na levem bregu Save upravno priključeni mestu Ljubljana. Leta 1961 je prišlo do združitve občin Bežigrad in Črnuče, kraja Dragomelj in Pšata pa sta pripadla Domžalam.
Leta 1962 je bila občina Ljubljana Bežigrad razdeljena na stanovanjske skupnosti: Bežigrad, Boris Kidrič, Stadion, Savsko naselje, Stožice, Ježica, Črnuče in Dol. Stanovanjske skupnosti so leta 1965 zamenjale krajevne skupnosti (KS): Bežigrad, Boris Kidrič, Stadion, Savsko naselje, Stožice, Ježica, Šentjakob-Podgorica in Dol. Leta 1991 je bilo v bežigrajski občini že osemindvajset krajevnih skupnosti.
Sodna in davčna uprava
Leta 1867 je bilo pravosodje v naših deželah ločeno od uprave. Pod deželno in kazensko sodišče ter okrajno glavarstvo Ljubljana, okrajno sodišče in davčni urad Ljubljana-okolica so spadale vasi Ježica, Kleče, Savlje, Mala vas, Stožice, Tomačevo, Jarše, Črnuče z Gmajno in s Podborštom, Brod, Ježa, Nadgorica, Šentjakob, Podgorica, Soteska in Pšata.
Predeli občine, ki so bili med obema vojnama priključeni mestu Ljubljana, so v pogledu sodstva, financ in davčnega urada pripadali mestu Ljubljana. Ostali kraji so spadali pod sresko (okrajno) sodišče Ljubljana okolica in okrožno sodišče Ljubljana. Pod davčno upravo Ljubljana okolica s sedežem v Ljubljani je spadalo celotno območje kmečkega dela občine. Glavni oddelek finančne kontrole Ljubljana okolica s sedežem v Ljubljani je obsegal vasi Ježica, Mala vas, Stožice in Tomačevo, oddelek finančne kontrole v Šentvidu nad Ljubljano pa je deloval za Savlje in Kleče. Vasi levega brega Save so pripadale oddelku finančne kontrole v Domžalah.
Orožniške postaje so bile med obema svetovnima vojnama na Ježici, v Podgorici, Dolu, na Črnučah in za Bežigradom. Po drugi svetovni vojni je Postaja milice Bežigrad za Bežigradom z oddelkom na Črnučah.
Cerkvena uprava
Cerkve v Šentjakobu, Beričevem, Dolu in Zaborštu so bile prvotno podružnice mengeške župnije (fare), v šempetrsko faro pa so spadale cerkve v drugih vaseh. Leta 1787 je postala cerkev na Ježici lokalija, leta 1803 pa župnija. Stoženska cerkev je bila prvič omenjena kot podružnica ježenske župnije leta 1856. Leta 1976 je bila v Stožicah ustanovljena župnija. Cerkev v Tomačevem je od leta 1964 podružnica cerkve sv. Križa na Žalah.
Ozemlje na levem bregu Save je danes razdeljeno na tri župnije: župnijo Črnuče (ustanovljena 1862, lokalija 1768), župnijo Šentjakob ob Savi (od 1787) in župnijo Dol pri Ljubljani (od 1627, vikarija že leta 1262). Župnija Ježica je bila v dekanijo Ljubljana mesto vključena leta 1967, župnija Črnuče pa leta 1971.
Literatura:
– Krajevni leksikon dravske banovine : krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana : Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, 1937.
– Pajsar, B., Židov, N.: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja : 20. stoletje. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991.