Druga polovica osemdesetih let je bila zaznamovana z dogodki, ki so nakazovali globoke družbene spremembe. Naklada zlasti tistih časopisov, ki so bili nagnjeni k senzacionalizmu, je rasla, saj so ljudje v slutnji prelomnih časov hlastali za novicami.
In kako se je v takšnih razmerah znašel Novi tednik? Kot tedenski časnik, ki je zadovoljeval regionalno publiko, je burne politične dogodke spremljal pretežno ali zgolj informativno. Veliko večjo pozornost je posvečal krizi v gospodarstvu in socialnemu položaju zaposlenih, torej temam, ki so poleg političnih razprtij ljudi najbolj razburjale. Časnik je postal precej bolj resen in nabit s težkimi temami (propadanje gospodarstva, stavke, pojav problema brezposelnosti, visoka inflacija…). Kot da ljudem ne bi bilo več do humorja in razvedrila.
To je bilo težko toda izzivalno obdobje za novinarje, ki so želeli delati aktualen in zanimiv časnik. Ekipa Novega tednika, ki se je v tem obdobju kalila in okrepila z Ivano Fidler (Stamejčič), Nado Kumer, Branetom Pianom, Ireno Jelen Baša, Natašo Gerkeš in Vojkom Zupancem, je bila kos nalogi. »Celjski« je v vseh teh letih med ljudmi ostal priljubljen, kar konec koncev kaže tudi število natisnjenih in prodanih izvodov, ki kljub veliki gospodarski krizi v nobenem letu ni padlo. Kako velika je bila gospodarska kriza (in z njo povezana inflacija), lahko za ilustracijo služijo cene časnika po posameznih obdobjih. Če je še januarja leta 1985 stal izvod Novega tednika 25 dinarjev in decembra istega leta 60 dinarjev, je bila njegova cena dve leti kasneje 350, januarja 1988 1.200 in decembra 1989 kar 50.000 dinarjev.
Težke gospodarske razmere, ki so zajele celotno gospodarstvo, celjske medijske hiše seveda niso obšle. Zato ni nenavadno, da je leta 1989 prevzel mesto »direktorja TOZD in v.d. glavnega urednika« človek z ekonomskim znanjem Jože Cerovšek. NT & RC (Novi tednik in Radio Celje) se je kot samostojno podjetje prvič registriral 16. avgusta 1991, dve leti kasneje pa je kolektiv pričel postopek lastninjenja in se 28. decembra 1994 registriral kot podjetje NT&RC d.o.o. v 60 odstotni zasebni lasti zaposlenih, bivših zaposlenih in upokojencev, v 20 odstotni lasti investicijske družbe Atena, 10 odstotni lasti odškodninskega sklada in 10 odstotni lasti kapitalskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
To je bilo težko toda izzivalno obdobje za novinarje, ki so želeli delati aktualen in zanimiv časnik. Ekipa Novega tednika, ki se je v tem obdobju kalila in okrepila z Ivano Fidler (Stamejčič), Nado Kumer, Branetom Pianom, Ireno Jelen Baša, Natašo Gerkeš in Vojkom Zupancem, je bila kos nalogi. »Celjski« je v vseh teh letih med ljudmi ostal priljubljen, kar konec koncev kaže tudi število natisnjenih in prodanih izvodov, ki kljub veliki gospodarski krizi v nobenem letu ni padlo. Kako velika je bila gospodarska kriza (in z njo povezana inflacija), lahko za ilustracijo služijo cene časnika po posameznih obdobjih. Če je še januarja leta 1985 stal izvod Novega tednika 25 dinarjev in decembra istega leta 60 dinarjev, je bila njegova cena dve leti kasneje 350, januarja 1988 1.200 in decembra 1989 kar 50.000 dinarjev.
Težke gospodarske razmere, ki so zajele celotno gospodarstvo, celjske medijske hiše seveda niso obšle. Zato ni nenavadno, da je leta 1989 prevzel mesto »direktorja TOZD in v.d. glavnega urednika« človek z ekonomskim znanjem Jože Cerovšek. NT & RC (Novi tednik in Radio Celje) se je kot samostojno podjetje prvič registriral 16. avgusta 1991, dve leti kasneje pa je kolektiv pričel postopek lastninjenja in se 28. decembra 1994 registriral kot podjetje NT&RC d.o.o. v 60 odstotni zasebni lasti zaposlenih, bivših zaposlenih in upokojencev, v 20 odstotni lasti investicijske družbe Atena, 10 odstotni lasti odškodninskega sklada in 10 odstotni lasti kapitalskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja.