Mestna knjižnica Ljubljana, znotraj nje pa Slovanska knjižnica, Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke, hrani mnogo knjig in serijskih publikacij, ki so jih skozi stoletja natisnili ugledni ljubljanski tiskarji in velike tiskarne. Slednje so se začele množiti od zadnje tretjine 19. stoletja, tehnološko pa so se posodabljale skozi 20. stoletje. Tiskarne se v 21. stoletju specializirajo za izdelavo točno določenih vrst tiskovin.
V digitalni zbirki bomo predstavili pomembnejše ljubljanske tiskarje in tiskarne do leta 1945, od katerih tiske hranimo v Slovanski knjižnici.
Za tiskarje so od srede 15. stoletja dalje pravili, da so bili črni umetniki. V Sloveniji še vedno delujejo posamezni tiskarji, ki izdelujejo knjige s takimi napravami, ki jih je uporabljal Johannes Gutenberg. Poznamo pa tudi klesalce črk in kaligrafe, umetnike lepe pisave: eden takih deluje na Križevniški ulici 16 v Ljubljani. Ukvarja se s tiskom s premičnimi črkami, klesanjem črk, z oblikovanjem in s tipografijo. Tehnika visokega tiska, to je tiskanje s svinčenimi črkami, je bila skoraj pol tisočletja najbolj razširjena tiskarska tehnika. V zadnjih nekaj desetletjih so jo izrinile hitrejše tehnike.
V Evropi so na podlagi znanja, prenesenega z Daljnega vzhoda, v 14 stoletju tiskali z lesoreznimi in bakroreznimi ploščami. Sprva so natiskovali nabožne podobe, od začetka 15. stoletja pa tudi vrezana besedila. Postopno so začeli uporabljati lesene in kovinske premične črke. Na začetku so knjige posnemale rokopise, celo okraševali so jih ročno. Tiskarske črke so bile replike rokopisnih. Pogosto so na robove besedila pisali komentarje. Knjige še vedno niso imele naslovnic, temveč so podatke o naslovu in avtorju navedli na prvi strani besedila ali na koncu. Pozneje so v knjige na koncu besedila dodali kolofon s podatki o naslovu, avtorju knjige, tiskarju, kraju in datumu tiskanja pa tudi tiskarski znak.
Johannes Gutenberg (ok. 1398 – 1468) iz Mainza je bil nemški trgovec, kovač in zlatar, potem pa tudi tiskar in založnik. Leta 1450 je v Strassbourgu predstavil svoj izum, tiskarski stroj. Gutenberg velja za utemeljitelja evropskega tiska, saj je sredi 15. stoletja začel pri odtiskovanju uporabljati leseno tiskalnico s ploščo in stiskalnim vijakom, kmalu pa je izpopolnil tudi ulivanje črk. Črke so bile sprva lesene in nastavljive, pozneje pa prvič iz kovine. Uporabljal je tinto na oljni osnovi. Z novim izumom so lahko natisnili 42 vrstic naenkrat, občutno sta bili zmanjšani količina dela in cena izdelave knjig, ki so bile prej v obliki rokopisov. Novi tiskarski stroj je omogočil ekonomično pot za širjenje idej in znanja na dostopen način za navadne ljudi. Najpomembnejša knjiga, ki jo je Gutenberg založil, je bila Gutenbergova Biblija leta 1455. Hvalili so jo zaradi visoke kakovosti oblikovanja. Gutenbergova tehnologija se je hitro razširila po Evropi, posebej v Benetke in Italijo, kjer je tiskanje imelo ključno vlogo v renesansi. Gutenbergov izum je bil pomemben pripomoček za širjenje protestantskih idej.
Od 17. do 19. stoletja so sledile številne izboljšave in dopolnitve tiskalnih strojev. Leta 1811 je Friedrich Kőnig izdelal mehanični polavtomatski tiskarski stroj; leto zatem je prišlo do iznajdbe cilindričnega tiskarskega stroja. Leta 1863 so v ZDA izdelali rotacijski stroj za tiskanje časopisov. Hkrati so razvijali stavne stroje. Pri slikovnem opremljanju tiskov so lesoreze nadomeščali z bakrorezi. Leta 1796 je bil izumljen litografski tisk. Uvajali so nove sloge in reze tiskarskih črk. V drugi polovici 20. stoletja so se pojavili fotostavni stroji, nato računalniška priprava stavka in tudi slikovnega dela tiskarske predloge.
Kako je bilo na Slovenskem?
Na Slovenskem so bili tiskarji pogosto tudi založniki in knjigotržci, saj so nekateri svoje knjige zalagali in prodajali. Nekateri so imeli pomembno vlogo pri razvoju slovenske književnosti. Za ljubljanske tiskarske in založniške družine je značilno, da je tiskarska obrt prehajala iz roda v rod. Druga možnost je bila, da so prodajali tiskarne in pravice za tiskanje v najem drugim tiskarjem.
Ob koncu 16. stoletja so protestante izgnali iz slovenskih dežel, nastopil je čas protireformacije. Tiskarstvo je z ukinitvijo tiskarn in izgonom mojstrov zamrlo in se kljub poskusom škofa Tomaža Hrena ni razvijalo vse do leta 1678. Od tedaj so se v večjih mestih na slovenskem ozemlju odpirale nove tiskarne.
Janez Vajkard Valvazor (1641-1693) je sam leta 1678 za namen tiskanja svojih geografskih del na gradu Bogenšperk uredil bakroreznico in bakrorezno tiskarno, ki sta delovali do leta 1689. Tam je bilo poleg drugih natisnjeno tudi delo »Topographia Ducatus Carnioliae modernae das ist Controfee aller Stätt, Märckht, Clöster und Schlösser, wie sie anietzo stehen in dem Herzogthumb Crain« iz leta 1679 s podobami vseh mest, trgov, samostanov in gradov v vojvodini Kranjski.
Tudi v Ljubljani se je tiskarstvo začelo prebujati. Od leta 1678 dalje so se tu uveljavile velike tiskarske in založniške rodbine: Mayr, Eger, Kleinmayr in Bamberg ter Blaznik. V času francoske zasedbe naših dežel med letoma 1809 in 1813 je delovala tudi tiskarna »l’Imprimerie Impériale du Gouvernement des Provinces Illyriennes«, ki jo je v Kresiji uredil tržaški tiskar Joseph Sardi. V njej so tiskali časopis »Télégraph officiel«.
Tiskarji so delovali po cehovskih pravilih. V 17. stoletju je bilo treba za odprtje tiskarne deželne ali mestne oblasti prositi za dovoljenje. Natisi knjig in časopisov so bili odvisni od cenzure. Šele v 19. stoletju se je tiskarstvo razmahnilo v proizvodno obrt večjih zmogljivosti, v 20. stoletju pa so nastajali industrijski tiskarniški obrati. Tehnična opremljenost obratov je postopoma sledila svetovnemu razvoju.
Po koncu druge svetovne vojne so tiskarska podjetja prišla v državno last, iz njih so nastale velike industrijske tiskarne. Tiskarne so po letu 1955 že uporabljale avtomatske stavne stroje, po letu 1962 so vpeljali reprokamere, avtomatsko izdelavo klišejev, sodobne časopisne rotacijske stroje in novejše knjigotiskarske stroje ter drugo sodobno mehanizacijo.