Prva stavba na mestu sedanjega dvorca je bila verjetno pozidana v drugi polovici 14. stoletja, ko so opustili stari grad. Literatura navaja (Stopar, 1990), da je dvorec Slivnica, ki je bil poškodovan (verjetno po turških vpadih), okoli leta 1493 pozidal Jurij Kolonič. Graščina je takrat najbrž obsegala le vzhodni trakt današnje stavbe, saj je v njem ohranjen poznogotski portal. Na tej osnovi so Koloniči leta 1582 sezidali štiritraktno graščino s štirimi okroglimi obrambnimi stolpiči. Iz tega časa je vzidana heraldična plošča z domnevnim grbom Koloničev in Wagnov – Wagensberških. Graščino, ki je upodobljena na Vischerjevi podobi iz okoli leta 1681, je obdajal zaščitni vodni jarek. Fuchsov načrt (Kemperl, 2007) s konca 18. st. kaže, da se je takratnemu lastniku utrjena zgradba zdela ali nefunkcionalna ali prevelika ali pa so bili stroški vzdrževanja preveliki, tako da je želel zgraditi novo, vendar pa do gradnje po tem načrtu nikoli ni prišlo. Stavbo je nato ok. 1862 prezidal grof Klemens Brandis, po načrtih neznanega, verjetno dunajskega arhitekta (Sagaj, 2015). Dal je pozidati tudi kapelo Marijinega spočetja, ki je s hodnikom povezana z dvorcem. Kapelo je julija 1862, malo pred svojo smrtjo, posvetil škof Anton Martin Slomšek. Dvorec je bil ena najrazkošnejših grajskih stavb na Štajerskem v drugi polovici 19. st. Obdajal ga je velik in lep grajski park.
Stavba je oblikovana v neogotskih oblikah. Kljub številnim prezidavam, dozidavam in obnovam v preteklosti ohranja prvotni slog, ki se kaže v elementih kot so npr. okna in stropi.
Dvorec oblikujejo štirje enonadstropni trakti, ki obdajajo nepravilno pravokotno notranje dvorišče. Štirje stolpiči na vogalih so različno visoki. Severovzhodni stolpič je skoraj dvakrat višji od stavbe in okrašen s konzolnim balkonom in razgledno teraso na vrhu. Dva stolpiča segata do višine kapi, četrti pa je še za nadstropje nižji in je v višini nadstropja urejen kot terasa. Zunanjost dvorca je slikovito razčlenjena z neogotsko oblikovanimi okni. Na vzhodni fronti v severnem traktu je še posebej poudarjen rizalit[1], ki ga oblikuje reprezentativni stebriščni vhod z balkonom, trodelni motiv balkonskih vrat s heraldičnim čelom ter s stopničastimi zalomi oblikovana atika[2]. Na južni strani je ob dvorcu neogotska kapela, z dvorcem povezana s hodnikom.
»Notranjščina stavbe je tako kot njena zunanjščina, neogotska. Vhodna avla je obokana, obok sloni na razkošno profiliranem slopu, obočne kape so opremljene s tankimi rebri, tlak je marmornat. Iz pritličja drži v nadstropje dvoramno marmorno stopnišče, ki ga spremlja klesana ograja z neogotskim arkadnim motivom. Tu je spet razkošna avla, kjer se na oboku ponovi motiv tankih obočnih reber.
V notranjosti je več reprezentančno opremljenih prostorov. Gosposka soba ob severovzhodnem stolpu ima rezljane neogotske stenske obloke in imeniten, bogato profiliran neogotski portal s sočasnimi vratnicami, v nadstropju je več vrat z neogotskimi vratnicami in sočasnimi rezljanimi supraportami, v več sobah je na stropih kvaliteten štuk iz časa regotizacije stavbe.« (Stopar, 1990)
Tako opisuje dvorec Ivan Stopar v svoji knjigi iz leta 1990. Na žalost pa je po tem času začel dvorec drastično propadati, saj je bil brez stanovalcev in brez namembnosti in tako brez vzdrževanja. Izpostavljen je bil vandalizmu in vremenskim vplivom, v letu 2013 pa je del dvorca celo zagorel. Tudi parka okoli dvorca ni več, ostal je le kip sv. Janeza Nepomuka, ki je tudi bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena (Register nepremične kulturne dediščine, evidenčna št. 8963). Stanje dvorca in svoj predlog prenove je v projektni nalogi lepo predstavila Tamara Črnko (Črnko, 2015).
Sredi leta 2016 je dvorec le še bleda podoba samega sebe. Iz ene najrazkošnejših grajskih stavb se počasi spreminja v ruševino. Samo upamo lahko, da mu bo novi lastnik povrnil nekaj nekdanjega blišča in mu vdahnil novo življenje.
Opombi:
[1] rizalít – SSKJ: po vsej višini naprej pomaknjeni del zunanje stene stavbe
[2] átika – SSKJ: zid nad pročeljem, da zakriva streho