Zgodovinsko stavbno jedro
Kobilarniško naselje je bilo konec 18. stoletja skoncentrirano na vzpetinici sredi Lipice. Jedro je predstavljal hof, vhod vanj je označeval kamniti baročni portal s trikotnim čelom in cesarskim grbom. Hof na zahodni strani zapira graščina, na drugi strani so bili postavljeni hlevi, druga gospodarska poslopja in stanovanja za zaposlene.
“Zgodovinsko stavbno jedro Lipice, kot ga vidimo danes, se je od konca 16. stoletja dalje oblikovalo na ostankih nekdanjega škofovskega dvorca, postavljenega na vzpetini sredi posestva.
‘Grad’ oziroma graščina je po izročilu najstarejša ohranjena stavba v Lipici. Nastala je na renesančni osnovi in bila skozi stoletja večkrat spremenjena, prezidana. Ves čas pa je ohranila svojo osnovno funkcijo kot upravna stavba, s stanovanji za višje uradnike.
Enotno podobo skromne baročne palače je graščina dobila v začetku 18. stoletja s ‘hofom’, kot na Dunaju imenujejo notranje dvorišče, in terasastimi vrtovi na zahodni strani.
Osrednjega mesta v Lipici ne zaseda graščina ali cerkev, kot bi morda pomislili. Na najbolj dominantni poziciji stoji hlev Velblanca, že več kot 300 let namenjen plemenskim žrebcem. Zgrajen med letom 1703 in 1705 obeležuje obdobje velikega razcveta kobilarne za časa vladanja Leopolda I. Ime je dobil po banjastem oboku, ki poteka vzdolž celotne stavbe. Je arhitekturno najkakovostnejši objekt v Lipici. Pomen poudarjajo tudi cestne osi – najpomembnejša se iz južne, tržaške smeri, izteka direktno v portal Velbance.
Na vzhodni strani ob Velbanci stoji t. i. stara depandansa, pritlični objekt, ki so ga nazadnje prezidali Italijani (1937). Stavba je bila sprva v uporabi kot stanovanjski in gospodarski objekt, pozneje tudi kot vojašnica. Danes je v njej urejen LIPIKUM – muzej lipicanca. Iz severo-vzhodnega vogala ‘hofa’, ob Velbanci, vodijo stopnice na zgornje dvorišče, po starem imenovano ‘Rajtšula’ (šola za učenje jahanja). Kot že ime pove, naj bi se tu prvotno izvajalo šolanje konj. Severno stran Rajtšule zapira ‘magacin’, nekdanje skladišče za žito iz leta 1727.
Podobo starega lipiškega jedra zaokrožita še kapela, posvečena sv. Antonu Padovanskemu, zavetniku konj, in kaplanija, tudi šola za otroke zaposlenih. Slednja je bila kasneje spremenjena v gostišče. Zgodovinski viri poročajo o obstoju cerkvenega objekta že v 17. stoletju, sedanjo podobo pa je kapela dobila dobrih 200 let kasneje.
Izgradnja hleva ob Tržaškem drevoredu (1819) in kompleksa hlevov na Borjači sredi 19. stoletja pomeni prvo večjo širitev kobilarne izven historičnega jedra. Kompleks na Borjači sestavljajo tri hlevske stavbe, zgrajene okoli pravokotnega notranjega dvorišča, Borjače. Stavbe so še danes, kot v začetku, namenjene prvenstveno kobilam in žrebetom, ki se tu rojevajo že več kot 150 let. Kompleks na zahodni strani zaključuje stara jahalnica – prva pokrita jahalnica v Lipici, ki je trening konj omogočila tudi ob slabem vremenu.
‘Abrihtunga’ je hlev za konje v treningu, imenovan tudi Jubilejni hlev. Postavljen v letih 1898/1899, obeležuje 50. obletnico vladanja cesarja Franca Jožefa I. (1848–1916). Oblikovan je v duhu arhitekture s preloma stoletja, z ravno streho, ki je tedaj predstavljala gradbeno inovacijo. Jubilejni hlev je zadnji objekt, ki je bil v Lipici zgrajen pod avstro-ogrsko krono.
Zapolnjevanje praznega postora med historičnim jedrom in novejšimi hlevi so nadaljevali Italijani po I. svetovni vojni. Pod hlevi na Borjači so postavili dva betonska silosa za žito ter med njima manjši hlev.
Nad pokrito jahalnico so leta 1931 zgradili t. i. Italijansko vilo, namenjeno bivanju službujočim častnikom. Velik prazen prostor pred Jubilejnim hlevom so preuredili v odprto manežo. (Lipikum, str. 70–76)
“Zgodovinsko stavbno jedro Lipice, kot ga vidimo danes, se je od konca 16. stoletja dalje oblikovalo na ostankih nekdanjega škofovskega dvorca, postavljenega na vzpetini sredi posestva.
‘Grad’ oziroma graščina je po izročilu najstarejša ohranjena stavba v Lipici. Nastala je na renesančni osnovi in bila skozi stoletja večkrat spremenjena, prezidana. Ves čas pa je ohranila svojo osnovno funkcijo kot upravna stavba, s stanovanji za višje uradnike.
Enotno podobo skromne baročne palače je graščina dobila v začetku 18. stoletja s ‘hofom’, kot na Dunaju imenujejo notranje dvorišče, in terasastimi vrtovi na zahodni strani.
Osrednjega mesta v Lipici ne zaseda graščina ali cerkev, kot bi morda pomislili. Na najbolj dominantni poziciji stoji hlev Velblanca, že več kot 300 let namenjen plemenskim žrebcem. Zgrajen med letom 1703 in 1705 obeležuje obdobje velikega razcveta kobilarne za časa vladanja Leopolda I. Ime je dobil po banjastem oboku, ki poteka vzdolž celotne stavbe. Je arhitekturno najkakovostnejši objekt v Lipici. Pomen poudarjajo tudi cestne osi – najpomembnejša se iz južne, tržaške smeri, izteka direktno v portal Velbance.
Na vzhodni strani ob Velbanci stoji t. i. stara depandansa, pritlični objekt, ki so ga nazadnje prezidali Italijani (1937). Stavba je bila sprva v uporabi kot stanovanjski in gospodarski objekt, pozneje tudi kot vojašnica. Danes je v njej urejen LIPIKUM – muzej lipicanca. Iz severo-vzhodnega vogala ‘hofa’, ob Velbanci, vodijo stopnice na zgornje dvorišče, po starem imenovano ‘Rajtšula’ (šola za učenje jahanja). Kot že ime pove, naj bi se tu prvotno izvajalo šolanje konj. Severno stran Rajtšule zapira ‘magacin’, nekdanje skladišče za žito iz leta 1727.
Podobo starega lipiškega jedra zaokrožita še kapela, posvečena sv. Antonu Padovanskemu, zavetniku konj, in kaplanija, tudi šola za otroke zaposlenih. Slednja je bila kasneje spremenjena v gostišče. Zgodovinski viri poročajo o obstoju cerkvenega objekta že v 17. stoletju, sedanjo podobo pa je kapela dobila dobrih 200 let kasneje.
Izgradnja hleva ob Tržaškem drevoredu (1819) in kompleksa hlevov na Borjači sredi 19. stoletja pomeni prvo večjo širitev kobilarne izven historičnega jedra. Kompleks na Borjači sestavljajo tri hlevske stavbe, zgrajene okoli pravokotnega notranjega dvorišča, Borjače. Stavbe so še danes, kot v začetku, namenjene prvenstveno kobilam in žrebetom, ki se tu rojevajo že več kot 150 let. Kompleks na zahodni strani zaključuje stara jahalnica – prva pokrita jahalnica v Lipici, ki je trening konj omogočila tudi ob slabem vremenu.
‘Abrihtunga’ je hlev za konje v treningu, imenovan tudi Jubilejni hlev. Postavljen v letih 1898/1899, obeležuje 50. obletnico vladanja cesarja Franca Jožefa I. (1848–1916). Oblikovan je v duhu arhitekture s preloma stoletja, z ravno streho, ki je tedaj predstavljala gradbeno inovacijo. Jubilejni hlev je zadnji objekt, ki je bil v Lipici zgrajen pod avstro-ogrsko krono.
Zapolnjevanje praznega postora med historičnim jedrom in novejšimi hlevi so nadaljevali Italijani po I. svetovni vojni. Pod hlevi na Borjači so postavili dva betonska silosa za žito ter med njima manjši hlev.
Nad pokrito jahalnico so leta 1931 zgradili t. i. Italijansko vilo, namenjeno bivanju službujočim častnikom. Velik prazen prostor pred Jubilejnim hlevom so preuredili v odprto manežo. (Lipikum, str. 70–76)
