Po dobrih dveh desetletjih popotovanj je v društvu dozorela ideja, da se je oblika krožnega popotovanja spremenila v tabor, od koder se je pojezdilo v okolico in obujalo spomin na Valvasorja in njegove dosežke.
Zakaj tabori? Ker je bil Valvasor tudi nadstotnik, torej vojak oz. poveljnik, ki je sicer deloval v času, ko je nevarnost turških vpadov izzvenela, a je pisal tudi o času turških groženj. Ta čas je močno vplival na zasnovo naselij in tudi organizacijo vojaštva pri nas. Tabori kot protiturške utrdbe naj bi varovale del imovine, predvsem pa življenja prebivalcev, največkrat pa so bili koncentrirani okoli cerkve. Obramba tabora naj ne bi trajala dolgo, saj so pričakovali pomoč iz bližnjih sosednjih taborov ali od organiziranih, oddaljenih vojaških oddelkov; ti naj bi preprečili hitre napade turških roparjev, vendar so bili ti vojaki po pričevanju Janeza Vajkarda Valvasorja največkrat prepozni.
Zaradi kratkotrajnih obleganj težav s prehrano ni bilo, ker so v taborih hranili tudi zaloge hrane in vode. Zato se je tudi v mirnih časih v cerkvah in taborih začelo nabirati vedno več vsega, kar so ljudje želeli spraviti na varno (arhivski zapis na Koroškem še leta 1555 priča o tem, da je cerkev postala »skladišče«). V taborih so začeli tudi trgovati, posebej je bilo to razširjeno na Kočevskem, kjer so trgovanje v taborih vpisali celo v pravilnike o kmečki trgovini. Vendar so tabore večinoma res uporabljali kot utrdbe, v katerih so stalno bivali le konjeniki in pešci (Valvasor jih imenuje »guardiani«); če so bili ob taborih tudi opozorilni kresovi, s katerimi so sporočali po deželi prihod novih turških oddelkov, so bili v njih tudi opazovalci. Ker ni bilo mogoče predvidevati, kam se bodo Turki napotili, so se ob vsakem preplahu v tabore zatekli mnogi okoličani in dolgo je trajalo, da so si spet upali na svoje domove. Ko so tabor v resnici začeli oblegati, pa se je začelo trpljenje.
Tabori so rasli na Dolenjskem, v Vipavski dolini, v osrednjem delu Slovenije ob Savi, na Štajerskem po Savinjski dolini in na območju južne avstrijske Koroške. Ponekod so še danes vidni ostanki taborov (npr. v Podbrežju).
Prvi tridnevni tabor v Jelši je bil uspešen. Iz Jelše so konjeniki vsak dan odhajali v različne smeri in se zvečer vračali v tabor. Takšen način popotovanje je bil fizično manj zahteven, tudi organizacijsko je bilo stvari lažje načrtovati in predvidevati ob vračanju na izhodišče. Iz Jelše so pojezdili proti Dobovici in Svibnem; proti Primskovem in Kukenbergu ter obkrožili lokacije gradov Slatna, Črni Potok, Lihtenberk in Bogenšperk, saj je bil tabor namenjen predvsem spoznavanju gradov oz. posesti, ki jih je imel v lasti J. V. Valvasor oz. Slatno, od koder je izvirala Valvasorjeva žena. Od naštetih stojita le še Črni Potok in Bogenšperk. S postankom v Črnem Potoku so razveselili stanovalce doma za ostarele. Valvasorjev dvorec je lepo obnovljen in služi plemenitemu namenu.
Trasiranje za vse pohode se opravlja s konji ali peš. Tokrat se je prvič izvedlo trasiranje s štirikolesnikom, kar pa je kasneje na samem popotovanju prvega dne iz Jelše proti gradu Svibno povzročilo zmedo. Prihod na vmesna postajališča je prinašal zamudo, kar ni bilo v skladu s potovalnim načrtom. Ni bilo jasno, zakaj tako časovno odstopanje. Na postanku za kosilo se je zamujalo že skoraj tri ure! Ob povratku v tabor Jelša so organizatorji ugotavljali, da so prejezdili več kilometrov, kot je bilo zapisano v potovalnem načrtu. Ker je bil konec dober, je bilo vse dobro in družba se je poveselila ob zvokih ansambla Mariaschi. Po zaključku potovanja so ugotovili, da je bil števec štirikolesnika nastavljen (še tovarniško) na milje, in ne na kilometre, kar je seveda velika razlika.
Valvasorjeva konjenica se je odpravila na 26. popotovanje v kraje z izredno pestro in bogato zgodovino, ki jih konjenica še ni prejezdila oz. obiskala. Tako bogata dediščina kot naravne lepote so doživetja na taboru zapisali v trajen spomin. Taborili so v krajinskem parku Goričko, v bivši vojaški karavli nekdanje JLA, sedaj prenovljeni Mladinski dom severno od Hodoša, in se vsakodnevno odpravili v drug kraj, pri tem pa stkali tudi pristne prijateljske vezi.
Vsako popotovanje je prineslo pripetije, ki konjenikom še danes privabijo smeh na usta in veselje v srce. Tabor Hodoš si bo vsak konjenik zapomnil po »hotelski namestitvi«. Na popotovanjih navadno spijo na senikih, v šotorih v spalnih vrečah, včasih celo pod drevesom ob konju. V Hodošu pa je vsak konjenik imel svojo posteljo, prvič na popotovanjih je bilo udeležencem predhodno naročeno, da naj imajo s seboj copate, ker se v zgornje prostore, kjer so bile sobe, ne hodi v jahalnih škornjih. In so jih tudi prinesli, čeprav je marsikateremu to navodilo vsaj za trenutek zvenelo čudno. Sprejeli so jih v krajih: Hodoš, Šalovci, Adrijanci, Šulinci, Ženavlje, Martinje, Tromeja, Marof, Krpivnik , Domanjševci, Križevci, Szalfano in Pityerszer na Madžarskem.
Valvasorjeva konjenica se je v letu 2019 odpravila v Haloze. Tabor oz. 27. popotovanje so izvedli v kraju Muretinci, kjer stoji grad z bogato zgodovino in živahnim utripom. Pestra zgodovina tega predela je konjenike pritegnila na zanimiva dnevna popotovanja na obrobje Ptujskega polja, na bregove reke Drave in haloške vinorodne predele. Jezdili so med kraji: Muretinci, Cirkulane, Paradiž, Pohorje, Bukovci, Nova vas, Markovci, Šturmovci, Dolane, Hrastovec, Zavrč, Turški Vrh, Pestike, Gorenjski Vrh Brezovec, Belski Vrh, Veliki Vrh.
V sobah gradu Muretinci so postavili ležišča. Gostitelji so se izredno potrudili in pripravili vsak večer grajska doživetja s plesom, petjem. Pisar mojster Janez iz Begunj je predstavil izdelavo papirja, pripravili so jim srednjeveške viteške igre na grajskem dvorišču in tudi konji so počivali varno ob grajskem obzidju. Kuharska ekipa, ki je skrbela za zajtrk in večerjo konjenikov, je kuhala v pravi grajski kuhinji, kjer so kuhali tudi v srednjeveških časih, in tudi postregli so jim na grajski način.
V letu 2020 so konjeniki zaradi ukrepov preprečevanja širjenja epidemije prvič ostali doma. Ožja delovna skupina je sicer pripravila načrt za tabor in zasnovala del trasiranja, a je projekt tabor Bojanci v letu 2020 ostal neizveden.
Belokranjski tabor v Bojancih je konjenike privabil v letu 2021. Dediščina in zgodovina, povezani z imenom Valvasorja, sta lepoto naravne pokrajine še intenzivneje vtisnili v spomin; tridnevno druženje in jezdenje po slikovitih poteh so stkali tudi nova belokranjska prijateljstva. Konjenica je bivala v vaškem gasilskem domu, ki hrani skrivnost. V njem oz. pod njem je tiskarna za primer ‚vojnih‘ oz. izrednih razmer. Konjenica tabor pomni zaradi pregovorne belokranjske gostoljubnosti: okušali so izjemne dobrote: od pogače do pečenke, ki je v Beli Krajini vedno jagnjetina. Obiskali so Vinico in Zupančičevo rojstno hišo, občudovali različne spretnosti, obrtne in umetniške, ki so jih domačini predstavljali radovednim obiskovalcem. Čudilo jih je, da so na pokopališču nagrobniki v cirilici; kasneje so izvedeli, da je na ozemlje Bele Krajine prišla z Uskoki oziroma najverjetneje z njihovimi duhovniki. Aktivnosti so se vsak dan zaključile do petih popoldan, nato so se lahko kopali v Kolpi.
Obiskali so Belčji Vrh, Knežino, Črešnjevec, Podlog, Brdarce, Dragatuš, Breznik in si ogledali grad Turn, Nerajec z ogledom parka Lahinja, Vinico, Žuniče, Vrhovce, Adlešiče.
Valvasorjeva konjenica je ugotovila, da skorajda ni več kotičkov na Slovenskih tleh, ki jih ne bi obiskali. Za 29. popotovanje so si izbrali primorske kraje. Prepišna Vipavska dolina ima tudi razgibano in nemirno zgodovino; tudi Valvasor jo je opisoval z veliko predanostjo in sledilci njegove Slave so jo ubrali v kraj Gojače pri Ajdovščini in spoznavali zanimivosti tega predela Slovenije. V treh dneh so pojezdili na različne smeri neba: od Gojač do Škrilj, Lokavca, Vipavskega Križa, Batulj, Branika, Preserja, Vitovelj.
Valvasorjeva konjenica je ob jubilejih svojih poti navadno zavila proti Cerknici in počastila svoj prvi pohod in najznamenitejšo Valvasorjevo pot proti Cerkniškemu jezeru. A zaradi niza svečanosti ob jubileju ter izvedbe slavnostne akademije na gradu Bogenšperk ob 30-letnici delovanja je bil Tabor 2023 organiziran v bližini ‚domačega‘ gradu Bogenšperk, na Jelši, kjer so konjenike že gostoljubno gostili. Konjenica je pojezdila po obronkih Valvasorjevih posestev v bližini Bogenšperka in tako obiskala: Slatno, Črni Potok, Sela, Lihtenberg. Konjenica je svoje jubilejno tridnevje s svojo izjemno pojavnostjo obiskala mesto Litija, Šmartno in nekaj ključnih turističnih točk.
Na domačem baronovem dvorišču, v nedrjih gradu, kjer je nastajala Slava vojvodine Kranjske, je Valvasorjeva konjenica v goste sprejela vse, s katerimi je doživljala svoje uspehe, in tiste, ki ji želijo na njenih bodočih poteh še veliko dogodivščin, saj je pripravila slavnostno akademijo. Želeli so, tako kot njihov vzornik Valvasor, tudi s knjigo pustiti pečat svojega delovanja in prizadevanj, zato so jubilej počastili z izdajo brošure ob 30. obletnici popotovanj.
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi, je zapisal alpinist Nejc Zaplotnik. Tudi cilj Valvasorjevih konjenikov je pot. Čeprav vsako leto jezdijo po drugačnih poteh, je njihov namen vsako leto enak: povezovanje in spletanje človeških vezi na poteh, ki jih je pred stoletji prejezdil njihov vzornik baron Janez Vajkard Valvasor.