Sprva so v Strnišču nameravali zgraditi le vojaško ujetniško taborišče za pribl. 20.000 vojnih ujetnikov.
Graditi so ga začeli marca 1915 in že maja 1915 je prišlo v taborišče prvih 1000 ruskih ujetnikov. Po vstopu Italije v vojno na strani antantnih sil pa so se prvotni načrti spremenili. Zaradi odprtja italijanske fronte in velikega navala ranjenih in bolnih vojakov so se oblasti odločile, da zraven matičnih bolnišnic zgradijo še rezervne vojaške bolnišnice. Za namene taborišča so oblasti od posestnikov v katastrskih občinah Lovrenc, Apače in Gerečja vas najele 234 ha, 10 a in 28 m2 zemljišč. Največ najete zemlje je bilo od posestnika Franca Helina.
Tako so v Strnišču zraven taborišča za ruske ujetnike z 2400 ležišči (v njem so bili najprej ruski, nato pa tudi italijanski in srbski vojni ujetniki) zgradili še 5 taborišč z barakami za rezervne vojaške bolnišnice: Klatovo, Dunaj XIX, Sanok, Halic in Mlada Boleslava. Le-te so dobile imena po matičnih bolnišnicah na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Avstriji. Tem so se za nekaj časa pridružile še vojaške bolnišnice Lukovac, Temesvar, Kutna gora, Jičin, Vršovice, Pardubice.
Taboriščno naselje je štelo 295 barak, ki so lahko sprejele okrog 14.000 ljudi: 9.700 ranjenih bolnih vojakov, 2.400 vojnih ujetnikov in 2.000 zaposlenih (oboroženo moštvo, zdravstveno osebje, častniki, uradniki in strokovni delavci). Rezervne vojaške bolnišnice so štele 151 barak, v ostalih 144 barakah pa so bili glavna uprava, orožniki, zdravniki, skladišča za sanitetni material, laboratoriji, zobozdravstvena ordinacija, kuhinja, oficirska menza, pralnice, razkuževalnice, karantene, zapor. Znotraj taborišča je bila tudi elektrarna, gasilska baraka, baraka z vodnimi črpalkami in barake z različnimi obrtnimi dejavnostmi.
