Živel je na Detelovi 5, med Bežigrajsko gimnazijo in Navjem.
Spomni se, da so prišli Italijani in se naselili v kasarni, ki je bila ob takratni Tyrševi, kasneje Titovi cesti (kjer je sedaj Bežigrajski dvor). Ko so začeli s t.i. dvigovanjem zastave na Kongresnem trgu, je šla godba vedno od tu proti mestu. To je bila tista italijanska godba z velikimi bobni in godbenikom, ki je metal palico v zrak. Tam, kjer je bila nekoč Kavarna Bežigrad, od Astre proti Trstenjakovi ulici, je bila mlekarna. Tam je mlekarica po imenu Nežka, vedno gledala tega godbenika. Enkrat mu je ravno pred njo padla palica in menda je bil tako osramočen, da ga ves teden ni bilo na čelu godbe.
Navadili so se na italijansko hrano. Na karto je bila polenta, jedli so joto. Takrat so spoznali pomarančo, pojavila pa sta se tudi koncentrat pomarančnega soka in mleko v prahu. Od takrat tudi zelo nerad je polento, čeprav pravi, da »je čisto dobra«.
Sestrična ga je nekajkrat peljala na kopališče Ilirija. Dokler je bila Ljubljana pod Italijo, se je na Ilirijo še dalo hoditi. To je bilo takrat eno najlepših kopališč na Balkanu: 10 metrski stolp za skakanje 10, 5, 3 metre in metrska skakalnica ob strani. Kopališče je bilo takrat še ločeno na moški in ženski del.
Septembra 1943 leta je začel hoditi v šolo v prvi razred na Vodovodni, toda kmalu je del šole zasedla vojska (najprej Italijani, nato Nemci in domobranci). Pod Nemci so imeli celo samo 3 ali 4 prostore, pouk pa se je vršil le vsak drugi dan. Leta 1944 so, če je bilo lepo vreme, že zgodaj tekli nazaj domov, ker se je oglasil alarm za zračni napad.
