Že v prvi številki je glavni urednik
Rudi Lešnik z velikim optimizmom naznanil novo leto, ki so ga pri tedniku pričeli z rekordno naklado 19.500 izvodov (Delo je imelo na Celjskem v tem obdobju 10.542, Večer pa 7089 naročnikov). »Celjski tednik še nikoli ni dosegel tako visoke naklade«, je urednik sporočil svojim bralcem. Čeprav so se soočali s velikimi finančnimi težavami, se je Celjski tednik predstavil v novi obliki in s pestrejšo vsebino.
Kaj kmalu se je pokazalo, da je bil optimizem uredništva le nekoliko pretiran, kajti nov izdajateljski svet pri ustanoviteljih nikakor ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za brezskrbno izdajo tednika. V takšnih okoliščinah so se povsem normalno porajale težnje, da bi časopis prodajali po ekonomskih cenah, kar pomeni, da bi morali ceno dvigniti vsaj za dvakrat; s 30 na 60 dinarjev. To pa je bilo za naročnike in oblast v tem obdobju povsem nesprejemljivo.
Do podobnega zaključka so prišli člani Društva novinarjev Slovenije, ki so jeseni 1965 v Kranju na posvetovanju o materialnih vprašanjih lokalnih listov. Razprava, v kateri je sodeloval tudi takratni predsednik Društva novinarjev Slovenije Franc Šetinc, je pokazala, »da bi bila materialna osamo-
svojitev pokrajinskih glasil v prehodu na ekonomske cene možna, da pa bi pomenilo to v bistvu komercializacijo, ki z družbeno političnega stališča ni sprejemljiva …«
»Jasno je, da bi v takem primeru lokalni tisk izgubil svojo osnovno funkcijo«, je v poročilu s posveta zaključil takratni odgovorni urednik Celjskega tednika.