Ustanoviteljstvo da, denarja ne

Dokler je bil Celjski tednik še glasilo Okraj­nega odbora SZDL Celje, s financira­njem ni bilo težav. Ko pa je okraj prene­haI obstajati, naj bi ustanoviteljske pravice in skrb za financiranje prevzele občine bivšega celjske­ga okraja (brez posavskih občin, ki so bile ustanoviteljice Dolenjskega lista). Razen občine Velenje, ki je ustanovi­la svoj časopis Rudar, in občine Slo­venske Konjice, kjer so trdili, da jim zadošča drugo časopisje, so ustanovi­teljice Celjskega tednika postale vse ostale občine bivšega celjskega okra­ja. Kot je pri sodelovanju pogosto v na­vadi, sta se le dve zavezali v celoti prispevati denarni znesek, ki je odpa­del nanju, ostale pa so bile pripravljene prispevati le del predvidenega zneska.
Celjski tednik je neneh­no spreminjal ceno, seveda navzgor, podobno kot ostale dobrine tistega ča­sa, toda začuda njegova naklada ni padla. Celo nasprotno, novembrske in de­cembrske številke so natisnili v »20.000 izvodih in jih tudi razproda­li«.
Lahko si mislimo, da tudi delovni pogoji kolektiva, ki so ga sestavljali vsega hudega vajeni in prekaljeni »borci za objektivno resnico«, v tem prazničnem letu niso bili rožnati. Poleg glavne­ga urednika Rudija Lešnika in odgo­vornega urednika Draga Hribarja so tednik po rubrikah urejali: notranjo ru­briko (edina dama med celjskimi no­vinarji) Ivica Burnik, zunanjo rubri­ko Janez Sever in gospodarsko rubri­ko Jože Klančnik, njim pa je bilo v pomoč nad 80 stalnih zunanjih sode­lavcev. Za tehnično plat je skrbel Bo­rivoj Wudler, v upravi pa so najraz­ličnejše posle opravljali Danica Fre­ce, Kazimir Mermolja, Jože Strop­nik, Džela Perc in Manja Fonda.