Prišla je velika sobota, mnogi moji tovariši so šli na dopust, tudi dva iz kamniške župnije. Moral bi tudi jaz iti, pa sta me prosila, da bi šla onadva za Veliko noč, jaz pa potem, ko pride prva skupina nazaj. Ni me bilo treba veliko prositi, ker sta bila že oba ranjena v Galiciji. Torej se jima je bolj spodobil dopust kakor meni. Jaz pa zopet v službo kot po navadi k vodovodu. Stal sem na straži od četrte ure do osme popoldne. To so bile urice.
Zamislil sem se o domači župniji in vernikih. Ob pol petih se oglasi na Homcu veliki zvon in njegov prijetni, mogočni glas se razlega po ravnini daleč naokrog, vabeč vernike k vstajenju, ki se prične čez eno uro, molitve in nato slavnostni sprevod z vstalim Zveličarjem v spremstvu vernikov. Sedaj mi zastane sapa ob misli, koliko mladeničev in mož nima te sreče, ker morajo po raznih bojiščih in v vojaški službi biti. Sem vojak, a so mi pri takih spominih prišle solze v oči. Ne da se popisati, kako to vpliva na človeka. Kakor nikoli, tako dolge so mi bile ure. Tudi zaradi hrane, saj je bila le črna kava in trdi komis (op.: vojaški kruh kiselkastega okusa).
P. Naglič,2007
