Nenad Jovičić je bil pionir, ki je oral ledino filmske umetnosti v nekdanji Jugoslaviji. Filmi so pogosto znani po glavnih igralcih, precej manj po režiserjih. Pogosto pa se pozabi na druge ustvarjalce, čeprav prav snemalci oziroma direktorji fotografije najbolje začutijo in izoblikujejo teme.
Nenad je bil eden največjih snemalcev nekdanje Jugoslavije. Njegov izjemni opus obsega več kot dvesto celovečernih filmov, televizijskih serij in dokumentarcev, ki zajemajo bogato zbirko žanrov, vse od vojnih dram do glasbenih in otroških filmov. Verjetno se mnogi izmed vas spomnite filmov, kot so Derviš in smrt, Volk samotar, Vrhovi Zelengore. Pečat je pustil tudi v tujini. V času olimpijskih iger v Sarajevu je s kamero zabeležil nepozabne prizore iz zakulisja olimpijskega dogajanja in energijo mesta, ki nikoli več ni bilo enako. Kamero je imel vedno pri roki, tudi če je bil med prijatelji ali na zasebnih obiskih.
Ko je bila Vera na začetku tretjega letnika, so na likovno akademijo klicali iz Triglav filma. Klical je znani Peter Zobec, ki je slišal, da akademijo obiskuje dekle, ki zna zelo dobro angleško. Ker se je bližalo snemanje filma ameriško-slovenske koprodukcije, so potrebovali nekoga, ki bi slovenske, hrvaške in srbske igralce poučeval avtentične ameriške izgovorjave. Vera je bila navdušena in je delo sprejela, akademija ji je to dovolila, saj bi študij nadaljevala kasneje. Z režiserjem in ekipo se je srečala v Piranu. Prav tu je spoznala svojega bodočega moža, Nenada Jovičića, ki je pri filmu delal kot direktor fotografije. Šlo je za film Togetherness iz leta 1970. O Nenadu Jovičiću smo v Knjižnici Domžale pred leti pripravili bogato digitalno zgodbo.
To je bila ljubezen na prvi pogled. Veri se je uspelo prilagoditi njegovemu hitremu, nomadskemu življenju. Za dve leti je prekinila študij, z njim potovala po svetu in sodelovala pri snemanju filmov. Pri tem je Vera spoznala številne slavne jugoslovanske igralce, pisatelje in druge zanimive osebnosti. Naslikala je številne portrete znanih jugoslovanskih igralcev. Na teh delovnih potovanjih sta navezala stike z različnimi kulturno-informativnimi centri takratne jugoslovanske države in kasneje je Vera v mnogo centrih razstavljala, na primer v Parizu, na Dunaju in v Frankfurtu. Po dveh letih pustolovskega življenja z umetniki je Vera nadaljevala študij v Ljubljani in se z Nenadom tudi poročila. Njuno življenje je potem potekalo razdvojeno, saj zaradi Nenadovega dela nista mogla živeti skupaj, a včasih je za zakon dobro, da ne tičiš ves čas skupaj.
Konec sedemdesetih je bil čas intenzivnega dela. Snemanje televizijskih serij, kot so bili Kapelski kresovi, je trajalo več kot leto dni, pa film Osma ofenziva in film, ki jima je najbolj ostal v spominu, znameniti Železni križec (Cross of Iron, 1977) slovitega režiserja Sama Peckinpaha, ki je močno vplival na oba. Svetovno znani režiser je bil zelo močna in samosvoja osebnost. Veri so bili pri snemanju všeč tudi razgibanost in številni ljudje (igralci, filmski delavci, statisti, domačini), zbrani z vseh koncev sveta: iz vseh jugoslovanskih republik, Amerike, Nemčije, Anglije in Avstrije. V filmu so igrali svetovni zvezdniki, kot so Maximilian Schell, James Coburn, James Mason, Senta Berger, in številne jugoslovanske zvezde. Lokacijsko je Železni križec pravzaprav vseslovenski film, saj poleg hotela Palace v filmu nastopajo še most pri Kostanjevici, stara opekarna pri Obrovem, za notranje prizore v bunkerju pa so uporabili studio v Piranu. Slovenska Istra je bila torej v tistem času videti kot vojno polje. V filmu se v manjših in malo večjih vlogah pojavijo tudi naši igralci in igralke: Demeter Bitenc, Brane Grubar, Jože Horvat, Bojan Maroševič, Metka Franko, Olga Kacjan, Jana Šmit, Barbara Levstik, Vida Jerman in Marina Urbanc. Vera je pri filmih opravljala nalogo pomočnice, bila je vez med režiserjem in snemalcem.
Prelepe spomine ima tudi na snemanje velike jugoslovanske filmske uspešnice Volk samotar na Veliki planini.
Vera je v tistem času diplomirala. Naslov njene diplomske naloge je bil Nadrealizem pri Francetu Miheliču. Umrl ji je tudi oče, kar je v njej izzvalo veliko sprememb. Začela se je ukvarjati z duhovnostjo in jogo.
Ob razpadu naše nekdanje skupne države in vojni sta se z možem ustalila v Domžalah. Bila sta zelo povezana. Razumel je njeno delo in Vera njegovega. Ves čas ga je spremljala na snemanjih, veliko jo je naučil o fotografiranju in filmskem snemanju. Hkrati so njuna potovanja in bivanje v tujini zelo vplivala na njeno slikarstvo. Oba sta bila svetovljana. Kamorkoli sta prišla, sta se z lahkoto vključila med ljudi in v njihov sistem. Nenad je umrl leta 2006 v Domžalah. Pokopan je v Šentvidu pri Lukovici, v Verinem rojstnem okolju.