Vodičarjeva domačija je nabolj ohranjena furmanska gostilna ob Adamičevi cesti v Grosupljem.
Ob Adamičevi cesti na desni strani stoji Vodičarjeva hiša z obnovljeno gostilno, ob njej pa še edina ohranjena ‘furmanska štala’ s širokim napuščem, ki spominja na čas prevozništva pred zgraditvijo železnice.
Anton Gale – Vodičar, rojen na Ahlinovi domačiji v gornjem koncu vasi Grosuplje, je ob koncu 19. stoletja opazoval vedno bolj živahen tovorniški promet po Veliki cesti (proti Stehanu) in po Mali cesti (proti Krki). Pri Šrangarju je postavil lesenjačo (leseno barako) in prodajal voznikom pijačo in prigrizke. Po poroki je postavil s slamo krito hišo, v njej napravil gostišče, ki ga je vodil sam, in trgovino z mešanim blagom, ki jo je vodila žena Minka. Kasneje sta dodala še furmanski hlev in skromna prenočišča za furmane. Dobro je zaslužil, tako da je ob propadu Tschinklovega posestva kupil zemljo in gozdove. Naslednji rod je z Ivanom Galetom nadaljeval z gostilniško in trgovinsko tradicijo. Po vojni so Vodičarjevo domačijo nacionalizirali. V njihovih hlevih so začeli z delom prvi obrati Kovinastroja.
Ob gostilni je še po drugi svetovni vojni delovalo kegljišče. Stene barake so bile lesene, spodnji del sten je bil iz desk, zgornji del pa s prekrižanih letvic, tudi streha je bila lesena. Tla so bila iz steptane zemlje, krosle so bile glinene. Postavljanje kegljev je bilo okoliškim otrokom v veliko veselje.
Ivan Gale je tudi po vojni nadaljeval tradicijo furmanstva, najprej z vozom in konji, potem pa s traktorjem. V hiši še vedno ostajata tako gostilna kot trgovina, slaščičarna pa se je preselila v središče Grosupljega.
”V Vodičarjevi hiši je po vojni deloval KLO (Krajevni ljudski odbor), nato se je preselil k Müllerju, nato v Kunčevo vilo (danes Glasbena šola), nato v zadružno hišo na lokaciji zdajšnje nove občine, potem pa v zadružni dom na Kolodvorski ulici.” (Povedal Brane Žitnik).
