Vsakdanje življenje z vodo

KAKO SVA NOSILI MLEKO ČEZ SORO

“Most v Vincarje je poplava večkrat odnesla. Kar nekaj časa pri ovinku mostu ni bilo. Po mleko v Vincarje smo hodili kar čez skale. S sosedovo Heleno sva proti večeru vzeli vsaka svojo kanglico in šli po mleko. Nazaj grede pa je ena od naju mleko zlila. Pa sva, pametni kot sva bili, mleko iz polne kanglice do polovice prelili v prazno kanglo, dolili vodo iz reke in prinesli domov polni kanglici, tako kot vsak večer. A najini mami sta takoj ugotovili, da z mlekom nekaj ni v redu. Nič nisva tajili, povedali sva resnico in najini »pametni rešitvi« so se še velikokrat smejali.” (Zapisala Janja Vizjak.)

KOPALCI

“Kopalna sezona se je za fante iz Novega sveta, mesta in Vincarij pričela že 1. maja in se končala sredi septembra. Šolarji pa smo se kopali v času šolskih počitnic. Le malo je bilo dni, ko se zaradi dežja nismo kopali. Najpogumnejši so skakali z mostu in visokih skal. Po cele ure so se lovili. Mlajši in dekleta smo njihove igre z veseljem opazovali in navijali zanje. Bili so res pogumni. Nesreč se ne spominjam, praske pa so se hitro celile. Spomnim se, da so me, ko sem bila stara 14 let, toliko časa prepričevali, da sem tudi jaz skočila z mostu. Ne sicer z ograje, že z mostu je bilo potrebno pošteno premagati strah. Meni je bilo všeč kopanje pod mostom in še bolj za jezom. Kolikokrat smo prehodili jez gor in dol. Zvečer, po kopanju so fantje zakurili med skalami. Domov sem odšla po krompir. Spekli smo ga in še danes imam v nosu in ustih vonj in okus najboljšega krompirja.” (Zapisala Janja Vizjak.)

KOPANJE

“Poljanska Sora, ki teče mimo moje rojstne hiše me je s svojim šumenjem spremljala ves čas mojega otroštva. Zvečer me je nežno zazibala v sanjski svet, zjutraj pa me je šumeče pozdravila, čim sem odprla oči. Okno moje sobe je bilo namreč obrnjeno naravnost k vodi. Večinoma je šumljala tiho in enakomerno, le včasih je divje bučala, nikoli pa ni utihnila.
Kot otrok sem se na Poljansko Soro hodila kopat prav vsak dan, saj je bilo samo »čez cesto«. Že takoj pod hišo je bilo zame za kopanje prav primerno mesto. Bila je velika skala, mimo katere se je tok razdelil na tri različne rokave. V prvem rokavu, tik ob skali, je bil tok srednje močan. Dno je bilo tu povsem zeleno, pokrito z vodnimi rastlinami, kot nekakšen vodni mah se mi je zdelo in pod bosimi nogami je bilo čutiti prijetno božajočo mehkobo, ko sem bredla čez rokav. Srednji rokav je bil prodnat in plitek, tok je bil šibak in ta rokav je bil zelo primeren za igranje in čofotanje po njem. Tretji, glavni rokav na drugi strani je bi globok, tok v njem dokaj močan in v njem se nisem kopala.
Na vodi sem preživljala prijetne čofotajoče popoldneve, a nikoli takoj po kosilu. Mami mi je povedala, da se takoj po kosilu v vodo ne sme. Seveda sem jo ubogala, kot smo pač otroci takrat ubogali svoje starše. Vsekakor mnogo bolj kot danes.
Ko sem bila nekoliko večja in sem se naučila plavati, sem se kopala malo više na reki, proti bodoveljskemu mostu, kjer je bila voda globlja in se je dalo lepo zaplavati. Najraje pa sem šla stat na sredo mostu, se prijela za ograjo in na nekako posebno zamaknjen način gledala v vodo, spremljala njen tok in v tistih trenutkih se mi je vedno zazdelo, da ni vodni tok, ki teče, pač pa se jaz z mostom vred pomikam nad njim. Enkraten, čudovit občutek, kakršnega si samo otroci zmorejo privoščiti. Kot odrasla sem večkrat poizkusila doseči isti učinek na Suškem mostu, pa mi ni nikoli uspelo. Čar je skupaj z otroštvom vred izginil. Škoda.” (Zapisala Meri Bozovičar.)

O SKALARJEVI MAMI

“Pri naših sosedih se je reklo »Pri Skalarju«. Tik ob naši hiši je stala njihova skromna hišica, v kateri je bil rojen tudi akademski slikar Pavle Bozovičar. Bozovičar so se Skalarjevi namreč pisali. Pri hiši so imeli tudi kamnolom, od koder so v grob pesek zdrobljeno oziroma raztolčeno kamenje posipali po cesti od Skalarja pa vse do Loke, in to dvakrat letno, spomladi in jeseni.
Blizu nas je s hriba od Pahovca navzdol tekel studenec, ki ga danes ni več, in vanj je Skalarjeva mama hodila vsak dan zajemat vodo, saj v hišo vode niso imeli napeljane. Nosila jo je v veliki kangli, vsaj deset litrov je morala držati, in ni ji bilo lahko. Naša mama ji je večkrat rekla, naj natoči vodo pri nas, a ni hotela. Vsak dan je tako šla na studenec in prinesla kanglo vode, katero so imeli za pitje in kuhanje. Ostalo vodo, za potrebe higiene, pranja pa tudi za kravico, ki so jo premogli, so nosili iz Sore, ki jim je bila, tako kot nam, na dosegu roke.” (Zapisala Meri Bozovičar.)

RIBOLOV

“Bilo je v času vojne, se spomnim, ko so v našo hišo večkrat prišle ribe. Seveda ne same od sebe in nič kaj zakonit ni bil njihov prihod. V tistem času je bilo kakršnokoli lovljenje rib strogo prepovedano in nadzorovano. Dovoljenje za izlov sta takrat imela samo Sulčkov Janko in Sulčkov Pavle, ki sta bila ribiča.
V Bodoveljski grapi pa je bilo vedno zelo veliko majhnih ribic. Otroci so jih tam nalovili in jih ob vsej potrebni previdnosti v košari prinesli k nam ter nam jih prodali. Te ribice smo potem pekli, a vedno le ob večerih, to pa zato, ker ob večerih ni bilo nevarnosti, da bi kakšen žandar kolovratil okoli hiše. Vseeno smo prej vedno šli naokoli in preverili, da res ni nikogar. Vonj po ribah je pač močan in daleč seže, previdnost je bila zato nujna.
Spominjam se, kako je nekoč nek nemški vojak – ne vem ali namenoma ali pomotoma – vrgel v vodo ročno bombo. Mrtvih rib je bilo toliko, da smo jih komaj pobrali in kar v škafih smo jih nosili iz vode. Pri nas smo jih potem pekli, nemški vojaki pa so jih z veseljem jedli pa se jih tudi najedli, ker rib je bilo res veliko.”(Zapisala Meri Bozovičar.)