Pričujoči prispevek je narejen kot intervju z gospodom Tonetom Rožmancom, ki je bil zaposlen v Industriji usnja Vrhnika (IUV) od leta 1955 do 1999. Sledimo njegovemu delu v usnjarni in vzporednemu šolanju; od vajenca, strojnega ključavničarja, strojnega tehnika do referenta za rezervne dele in vodje vzdrževalnih služb v IUV.
Prispevek je bil 25. septembra 2017 predstavljen na znanstvenem simpoziju Usnjarstvo na Slovenskem v Muzeju usnjarstva na Slovenskem v Šoštanju. Celoten članek bo objavljen v Zborniku referatov simpozija, ki bo izšel predvidoma v začetku leta 2018.
V uvodu se vračamo v leto 1946, ko so na temeljih Kalinove usnjarne pričeli graditi Industrijo usnja Vrhnika (IUV). Tone Rožmanc, takrat še otrok, nam slikovito opisuje specifične pogoje dela povezane s časom po končani vojni. Številnim težavam, povezanim z vsesplošnim pomanjkanjem navkljub, je vladalo v kolektivu optimistično delovno vzdušje. Med drugim izvemo, kako je s «kovaškimi koncerti« njegov oče – sicer cenjeni kovač, popestril naporne delavnike v usnjarni.
V nadaljevanju sledimo sogovornikovi poslovni poti in šolanju; od vajenca, strojnega ključavničarja in strojnega tehnika do referenta za rezervne dele in na koncu vodje vzdrževalnih služb v IUV. Natančni so opisi dela povezanega z vzdrževanjem strojev in opreme, iskanja inovativnih rešitev, prilagajanja prostora in načina dela zaradi hitrega razvoja usnjarske tehnologije. Izvemo, kateri oddelki so sestavljali vzdrževalne službe, koliko ljudi je delalo in kateri profili delavcev so to bili.
In kako je do tega intervjuja sploh prišlo? Gospod Rožmanc je prišel jeseni leta 2016 v domoznanski oddelek Cankarjeve knjižnice Vrhnika in predlagal, da bi rad predstavil delo in pomen vzdrževalnih služb IUV. S tem je želel izraziti priznanje za strokovno izredno zahtevno in odgovorno delo vsem vzdrževalcem, tako tistim, ki so delali pred njim, svojim sodelavcem kot tistim, ki so delali v IUV po njegovi upokojitvi, vse do zaprtja tovarne leta 2008.