Nekega dne, ko so se nevihtni oblaki kar se da lepo kopičili na nebu, smo se z avtobusom odpeljali na Dobrno. Kako je bilo vse živo podvrženo spreminjanju!
V Gaberju so hiše rastle kakor gobe po dežju in vsa Spodnja Hudinja je bila že skoraj pozidana, da, posamezne nove hišice so segale celo do Smrečnikovega dvorca, medtem ko mi je bilo še pred komaj šestimi leti malce srhljivo hoditi v temi od Smrečnikovega dvorca do nekdanjega Erjavca. Bencinska škatla je zdirjala skozi Škofjo vas in mimo nekdanjega gradu naprej proti Vojniku in potem je na levi ležal dvorec Tabor[1] in malo naprej na desni Nova Cerkev z odcepom proti Vitanju, nato nas je z vzpetine pozdravil Lemberg pri Novi Cerkvi in kmalu smo stali pred zdraviliščem v Dobrni.
[1] V Višnji vasi.