Kajpak sem bil žalosten, pa kaj sem si hotel pomagati. Prejšnja tovariša sta bila prideljena k 17. pešpolku, torej v našo kompanijo. Skupaj so nas odgnali v Št. Petersko vojašnico na zdravniško pregledovanje, ki se je pričelo ob četrti uri. Stvar je šla precej naglo.
Najprej je mene vprašal zdravnik, če imam kako posebno napako. Kaj sem hotel reči kakor slabe zobe, in to je priznal in mi dejal, da bode nekaj časa že šlo. Z materjo nisva prišla več skupaj. Okrog sedme ure zvečer pa na južni kolodvor in hajdi z vlakom na Vrhniko. Vrhničan nas je bil poln kljub dodatnim vozovom. Nekam osamelega sem se počutil, saj niti enega znanca ni bilo med vsemi.
P. Naglič, 2007