V drugi polovici 19. stoletja je prihod železnice, katere proga je bila leta 1870 speljana od Ljubljane preko Kranja in Jesenic do Trbiža, za današnjo Gorenjsko pomenil veliko spremembo. Krajevne in časovne razdalje med ljudmi so se začele skrajševati in tudi v gospodarstvu so se napovedovali novi časi. V gorenjske kraje je pripeljal prvi vlak ravno v času, ko se je v Evropi v poštnem prometu in komunikaciji začela uveljavljati dopisnica oz. razglednica. Z začetki industrializacije Gorenjske konec 19. stoletja pa je razglednica že postala zelo priljubljen prenašalec podob krajev. Zato so danes stare razglednice dragocen vir za spremljanje razvoja posameznega območja in gospodarskega napredka konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Poleg panoramskih in splošnih pogledov na kraj so na razglednicah pogosto izpostavljeni tudi posamezni predeli ali stavbe, ki so bili pomembni za politično, narodno, kulturno, društveno, družabno in tudi gospodarsko življenje.
Predvsem podoba večjih krajev se je z industrializacijo in gradnjami velikih tovarniških obratov precej spremenila in vse te gospodarske spremembe so dobro dokumentirane na razglednicah. Tovarniške zgradbe z visokimi dimniki so bile znak napredka kraja. Tako kot so za privabljanje gostov razglednice pogosto zalagali gostilničarji, so razglednice naročali tudi nekateri večji tovarnarji oz. podjetja. Med tovrstnimi razglednicami so poleg panoramskih pogledov običajno osrednji motiv poslopja podjetja skupaj z okolico. Njihov namen je bil lahko neposredno reklamiranje izdelkov tovarne ali pa predstavitev podjetja širši javnosti in poudarjanje njegovega pomena za določen kraj.
V zbirki starih razglednic Gorenjskega muzeja med številnimi motivi gorenjskih krajev najdemo tudi tiste, na katerih so bolj izpostavljeni industrijski objekti in so nam dragocen vir za poznavanje začetkov razvoja industrije na Gorenjskem. Najstarejše so iz zadnjega desetletja 19. stoletja, s prehodom v novo stoletje so bile vse številčnejše in med obema vojnama so bile še vedno priljubljene. Pri razglednicah z motivi industrije izpred prve svetovne vojne seveda prednjačita Jesenice in Tržič, takrat edini industrijski središči na Gorenjskem. Za čas med obema vojnama pa skoraj ne najdemo posnetka s pogledom na mesto Kranj, na katerih ne bi bile vidne tekstilne tovarne.
Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so tudi gorenjski kraji vse bolj postajali del splošnega gospodarskega in tehnološkega razvoja, vendar so bile med njimi velike razlike. Medtem ko so se nekateri deli pokrajine v industrijski razvoj vključili že v zadnjih desetletjih 19. stoletja, pa je večino pokrajine industrializacija zajela šele med obema vojnama. V krajih zgornje Gorenjske, ki so bili že stoletja tradicionalno fužinarski, je po krizi, ki je v sedemdesetih letih 19. stoletja zajela to panogo, šel razvoj v različne smeri. Vsekakor sta bila v ospredju Jesenice in Tržič, ki sta z novo lastnico fužin, Kranjsko industrijsko družbo (KID), ustanovljeno leta 1869, in s preusmeritvijo v nove panoge postala glavni industrijski središči dežele. Leta 1906 je bila zgrajena bohinjsko-karavanška železniška proga z Bohinjskim in s Karavanškim predorom, ki je Jesenice strateško gospodarsko povezala s Trstom. Po daljših prizadevanjih tržiških podjetnikov in lokalnih politikov pa je bila leta 1908 speljana tudi stranska železniška proga od Kranja do Tržiča. Na Jesenicah in v Tržiču je bila večina kapitala v rokah tujih podjetnikov, šele na začetku 20. stoletja so se počasi začeli pojavljati tudi podjetni domačini, ki so se večinoma ukvarjali z lesno trgovino in žagarstvom, ter nekateri čevljarski in usnjarski podjetniki. Oba kraja sta se nato do druge svetovne vojne razvila v pomembni industrijsko delavski središči in zaradi izjemnega razvoja v tem času dobila status mesta. Drugi nekdaj uspešni fužinarski kraji, Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Bohinj, pa so od konca 19. stoletja, tudi zaradi geografske odmaknjenosti od železnice, začeli gospodarsko zaostajati.
Spodnji del Gorenjske, ki je pretežno ravninski, pa je v začetku 20. stoletja še naprej ostajal kmetijski, poleg tega so propadale tudi neagrarne dejavnosti platnarstva, suknarstva, barvarstva in sitarstva, ki so v preteklosti prinašale dodaten zaslužek. Tako je za kraje na območju Kranja, Škofje Loke in Radovljice šele čas med obema vojnama z novim valom industrializacije prinesel večji gospodarski zagon. Pri tem je imel glavno vlogo Kranj, ki je ob izdatni pomoči tujega kapitala in podjetnosti domačinov postal drugi najpomembnejši center tekstilne industrije na Slovenskem.
Jesenice so bile staro železarsko središče in so bile izmed gorenjskih krajev najbolj deležne prvega vala industrializacije. Ugasle plavže na Stari Savi in Javorniku so konec 19. stoletja v novi železarni nadomestile martinove peči. Železarna se je v naslednjih desetletjih vseskozi širila in posodabljala ter se s tem postavljala ob bok pomembnim evropskim železarskim središčem. Vzporedno z razvojem železarne se je spreminjala tudi podoba kraja in celotne okoliške pokrajine. Na večini panoramskih razglednic Jesenic so dobro vidni tovarniški dimniki, ki so bili skupaj z objekti železarne običajno osrednji motiv. Pred prvo svetovno vojno je te razglednice zalagala tudi železarna in na večini je dvojezični napis Jesenice-Fužine/Assling-Hütte. Najstarejše jeseniške razglednice z železarskimi motivi v muzejski zbirki so bile tiskane še kot dopisnice (Correspondenz-Karte) in so kolorirane. Na razglednici, odposlani leta 1902, je barvana upodobitev jeseniških železarskih obratov z napisom Eisenwerke der Krain. Industrie-Gesellschaft Assling. Na drugih panoramskih razglednicah iz tega časa se ponavljajo podobni pogledi na stavbe železarne z dimniki sredi Jesenic.
Med prvo svetovno vojno je proizvodnja v jeseniški železarni, kljub temu da so delali za vojsko, precej upadla. Je pa železarna v tem času po nalogu nemške vojaške uprave zgradila in leta 1917 odprla nov obrat na Blejski Dobravi, ki je za vojaške potrebe izdeloval grafitne elektrode.
Med obema vojnama se je po izgubi povezave s Trstom in ob spremembi političnih razmer železarna tako pri dobavi surovin kot pri prodaji preusmerila na nov, jugoslovanski trg in je bila vodilna železarna v novi državi. Njen razvoj se je nadaljeval predvsem po zaslugi novega večinskega lastnika Avgusta Westna iz Celja, ki je vlagal v nove obrate. Širile so se tudi Jesenice, ki so kot eno najmočnejših slovenskih industrijsko-delavskih središč leta 1929 dobile tudi status mesta in imele pred drugo svetovno vojno že okrog 9000 prebivalcev. Iz tega obdobja so v zbirki številne panoramske fotorazglednice Jesenic, ki se po motivih in pogledih niso veliko razlikovale od tistih z začetka stoletja, torej z železarno v središču ter s hišami številnih železarskih delavcev v okolici in hribi v ozadju. To nam tudi omogoča, da lahko sledimo širjenju objektov železarne in stavbnemu razvoju posameznih delov Jesenic.
Redkejše so razglednice železarskih obratov na Javorniku, kjer je leta 1904 ugasnil zadnji jeseniški plavž. V zbirki je razglednica z javorniškimi obrati, ki je bila odposlana leta 1932.
Že v začetku 20. stoletja je industrializacija nekoliko segla tudi v bolj odročne kraje, ki so veljali za povsem kmečke sredi neokrnjene narave. Na panoramskih razglednicah vasi Mojstrana s polji in kozolci v okolici ter triglavskim pogorjem v ozadju lahko vidimo več tovarniških dimnikov. Na eni od razglednic pa je bližnji posnetek objektov cementarne Mojstrana. Zaradi bližine surovin in kupcev je nemško podjetje P. H. Amann kupilo objekte nekdanjih fužin v Mojstrani. Ustanovili so novo podjetje Portland cement d.d. in do leta 1894 objekte fužin preuredili v veliko cementarno. Ta je dobavljala velike količine cementa za gradnjo nove železarne na Jesenicah, prodajali pa so ga tudi v tujino. Med obema vojnama so izgubili stare trge in kakovost izdelkov je padala, zato so počasi zmanjševali proizvodnjo in nato tovarno leta 1935 zaprli.
Tudi Tržič je v zadnji četrtini 19. stoletja prizadela kriza v fužinarstvu, vendar so se podjetniki kmalu preusmerili v nove panoge, ki so nato zaznamovale razvoj mesta v 20. stoletju. Lastnica fužin KID je v Tržič pripeljala tuje podjetnike, ki so odkupili opuščene železarske obrate in odpirali nova podjetja. Leta 1885 sta bili tako ustanovljeni podjetji Bombažna predilnica in tkalnica ter Tovarna lesnih lepenk in obe sta svoje izdelke prodajali tudi na tujih trgih. Tekstilna tovarna, kjer sta bila glavna družabnika Švicar iz Trsta Edmund Glanzmann in avstrijski podjetnik Andrej Gassner, je sicer v širšem obsegu začela delovati šele konec 19. stoletja, potem ko so bile leta 1894 zgrajene nove stavbe in so modernizirali proizvodnjo. Tržič je tako postal eden od centrov tekstilne industrije. Tovarno lepenke je ustanovil angleški podjetnik Charles Moline in je uspešno delovala do prve svetovne vojne, med obema vojnama pa se je proizvodnja le počasi dvignila na staro raven. Od starih kovačev kos, srpov in orodja sta se uspešno obdržali podjetji družin Ahačič in Globočnik, ki sta obratovali vse do druge svetovne vojne. Tržič je imel tudi tradicijo usnjarstva in čevljarstva, katerih proizvodnja se je konec 19. stoletja postopno začela industrializirati. Domači usnjarski podjetnik Karl B. Mally je širil in posodabljal usnjarske delavnice ter povečeval proizvodnjo. Tudi delo številnih čevljarjev je počasi zamenjevala serijska proizvodnja. Mally je v družabništvu s Kristjanom Dembergerjem tovarno čevljev odprl leta 1884, pozneje pa je s proizvodnjo tačel tudi Julij Goeken.
Tržič je bil torej pred prvo svetovno vojno tretji najpomembnejši industrijski center na Kranjskem in gospodarski napredek mesta ter uspešnost podjetnikov se je odražala tudi na razglednicah tistega časa. Podjetja v Tržiču so bila večinoma v rokah tujih podjetnikov in tudi mestna politika je vseskozi veljala za nemško usmerjeno, zato so bili tudi napisi na razglednicah s pozdravi iz Tržiča in Gorenjske večinoma v nemškem jeziku, redkeje dvojezični. Na številnih panoramskih razglednicah starega Tržiča še posebej izstopa kadeči se dimnik z novimi objekti usnjarske sušilnice Mallyjeve Tovarne usnja Tržič, ki jo je podjetnik dogradil ob Mošeniku leta 1904. Drugi pogost in priljubljeni motiv je bila tovarna Bombažna predilnica in tkalnica z dvema visokima dimnikoma ter obsežnimi poslopji, kjer je na modernih statvah in vretenih pred prvo vojno delalo okrog 600 delavcev.
Potem ko je bila leta 1908 do Tržiča speljana tudi železniška proga, je bil gospodarski razvoj kraja še hitrejši in tudi na razglednicah je bil motiv kolodvora pogost. Ob tračnicah in stavbi postaje so na slikah vidne tudi skladovnice lesa in žaga lesnega trgovca Franca Dolenca, ki je bila nato od leta 1925 v lasti tržiške družine Born. Vsekakor pa je bila ob železniški postaji najbolj dominantna stavba tovarne čevljev, ki jo je leta 1911 zgradil Peter Kozina; ta se je kot eden redkih domačinov začel uveljavljati med večinoma nemškimi podjetniki. Leta 1928 je podjetje zašlo v finančne težave in po bančnih sanacijah je bila ustanovljena družba Peko. V zbirki je med številnimi razglednicami Kozinove tovarne nekaj zanimivejših. Leta 1921 je za predstavitev podjetja na Ljubljanskem velesejmu lastnik dal izdelati razglednico, na kateri je redko viden posnetek tovarne z zadnje strani. Leta 1938, ob 30-letnici podjetja, so izdali razglednico tovarne z napisom na zadnji strani, ki se glasi: Najveća jugoslavenska tvornica cipela Peko Tržič (Dravska banovina) prilikom proslave 30 godišnjice opstanka. Tržič je torej imel tradicijo industrijskega središča in z velikim napredkom industrije med obema vojnama je leta 1926 dobil tudi status mesta. Bil je tudi pomemben delavski center, kjer je bilo leta 1935 zaposlenih več kot 2500 delavcev in na katerega so bili vezani tudi kraji okolice. V zbirki je med razglednicami iz tridesetih let še posebej zanimiva tista z osrednjim napisom Tržič – Delavski pozdrav, na kateri je risarsko upodobljenih sedem najpomembnejših tovarn v Tržiču: Usnjarsko čevljarska zadruga Runo, Tovarna kos in srpov, Tovarna lesnih lepenk, Predilnica in tkalnica BPT, Pilarna, Tovarna finega pohištva in Tovarne obutve Peko.
Medtem ko je bila industrializacija na Jesenicah in v Tržiču v prvih desetletjih 20. stoletja že v polnem teku, so se v mestih spodnjega dela Gorenjske šele začenjali prvi koraki industrijske proizvodnje. Na širšem območju Radovljice so v dvajsetih letih začenjali delovati različni tekstilni obrati (pletilstvo, suknarstvo, izdelava čipk) ter posamezna podjetja kovinarske, živilske in kemične industrije. Obsežni gozdovi ob Savi, na pobočjih Pokljuke, Jelovice in Mežakle, so po prvi svetovni vojni, po odhodu tujih trgovcev, omogočili delo številnim domačim lesnim podjetnikom in žagarskim obratom, med njimi tudi večjim družbam, ki so delovali v Bohinju, na Bledu, v Radovljici, Tržiču in Zgornjesavski dolini. Ti podjetniki so imeli v zakupu tudi žage v državnih in cerkvenih gozdovih. Nekaj večjih lesnih trgovcev je delovalo tudi v Kranju, v dolini Kokre in Škofji Loki. Na panoramskih razglednicah krajev, kjer so imeli lesni podjetniki svoja skladišča in žage, ob vodi ali na železniških postajah, pogosto vidimo tudi velike količine hlodovine in razžaganega lesa. Takšna je na primer razglednica z žago in veliko mizarsko delavnico Ivana Derniča na Lancovem in Radovljico v ozadju iz časa pred prvo svetovno vojno.
Na škofjeloškem in širšem območju Kranja, kjer se je velika večina prebivalstva preživljala s kmetijstvom, je s prihodom železnice propadlo suknarstvo, platnarstvo in sitarstvo, kmetje pa so dodaten zaslužek začeli iskati v furmanstvu. Tudi obrtniki svoje dejavnosti z redkimi izjemami do začetku 20. stoletja niso razvili na višji nivo industrijske produkcije. V Škofji Loki je bil v tem času edini večji obrat tovarna sukna, ki jo je iz očetove delavnice razvil Alojz Krenner. Stavbo je postavil ob Selški Sori, ob mostu pod mestom. V muzejski zbirki sta dve razglednici s preloma stoletja, na katerih je pod cerkvijo dobro vidno Krennerjevo tovarniško poslopje z dimnikom. Na razglednici, ki je bila poslana leta 1901, je poleg nemškega napisa Škofja Loka tudi dodaten napis Fabriksbrücke, ki se je nanašal na most ob tovarni. Proizvodnjo sukna je Krenner dokončno ustavil tik pred prvo svetovno vojno, kasneje, leta 1921, pa je v tem obratu začela delovati Tovarna klobukov Šešir.
V Kranju sta bila v začetku 20. stoletja le dva večja industrijska obrata z maloštevilnimi delavci. Valjčni mlin Vinka Majdiča je bil pred prvo svetovno vojno eden največjih v Avstro-Ogrski in je precejšnji del proizvodnje prodal v tujini. Po vojni je zaradi prekinjene dobave žita in izgube trgov prenehal mleti, lastnik pa ga je daljnovidno preuredili v elektrarno, ki je dobavljala elektriko novim tovarnam. Izmed številnih usnjarskih obrtnih delavnic ob Savi je v industrijski obrat prerasla le usnjarna, ki jo je leta 1891 kupil tržiški podjetnik Karel Pollak in je slovela po kakovostnih izdelkih. Na razglednicah Kranja, kjer je najpogostejši motiv pogled na mesto z desnega brega Save iz smeri Stražišča ali Šmarjetne gore, je na vseh dobro vidna velika stavba Majdičevega mlina oz. elektrarne na levem savskem bregu pod Jelenovim klancem. Na nekaterih panoramah se vidijo tudi dimniki Pollakove usnjarne na sotočju Kokre in Save.
Gospodarskega nazadovanja mesta in njegove širše okolice, ki se je vleklo že od konca 19. stoletja, je bilo konec med obema vojnama, ko je Kranj z intenzivno industrializacijo v dobrem desetletju postal eno najpomembnejših industrijskih središč Dravske banovine. Kranjski občinski možje so po letu 1921 v mesto pritegnili predvsem češke in poljske tekstilne podjetnike, ki so iskali možnosti za vlaganja in nove trge. Kranj je ponujal vse potrebne pogoje in že leta 1924 je na levem bregu Save na Gaštejskem pašniku začela delovati tovarna Jugočeška s tkalnico in tiskarno blaga. V naslednjih nekaj letih so bile tudi s tujim kapitalom ob Savi zgrajene še nove tekstilne tovarne Intex, Tekstilindus in Jugobruna. Temu zgledu so sledili domači podjetniki in trgovci, ki so ustanavljali predvsem manjše tekstilne, konfekcijske, pletilske ter čevljarske obrate, drugi pa so širili in posodabljali proizvodnjo v že pred vojno delujočih družinskih obratih za izdelavo mila, opeke in olja. Večina industrije z velikimi tovarniškimi poslopji je bila skoncentrirana ob Savi pod mestom, le posamezne manjše tovarne so bile v bližnji okolici mesta. Zato se je med obema vojnama zelo spremenila tudi panorama Kranja z zahodne smeri. Na številnih fotografskih posnetkih iz tridesetih let, ki so jih pogosto izdajali na razglednicah, lahko vidimo tovarniške obrate novih podjetij, navadno je v ospredju tovarna Jugočeška. Posebna je razglednica s posnetkom s Šmarjetne gore proti jugu Kranja s pogledom na večino tekstilnih tovarn ob Savi (Jugočeška, Tekstilindus, Franjo Sirc, Intex). Nekaj je tudi razglednic s fotografijami posameznih tovarn, predvsem Jugočeške na Gašteju, Jugobrune na Gorenju Savi in Intexa v Farovški Loki. Tudi s tem so se navzven kazali gospodarski napredek mesta ter uspešnost in rastoča samozavest meščanov.
Stare razglednice, ki jih v svoji zbirki hrani Gorenjski muzej, so pomemben vir tudi za raziskovanje gospodarske zgodovine Gorenjske, saj kot slikovni dokument časa in prostora nazorno ilustrirajo in dopolnjujejo pogostokrat suhoparne podatke o razmerah v gospodarski dejavnosti ter razvoju posameznih panog ali podjetij na določenem območju. Razvoj industrije in številni novi obrati so pričali o napredku krajev in to je bil še razlog več za naročila ter izdelavo različnih razglednic. Čeprav so njihove ustvarjalce večinoma zanimale podobe ulic in stavb, pa je fotograf kdaj pa kdaj ujel tudi ljudi pri njihovih vsakdanjih opravilih. Zato nam malenkost dajejo slutiti tudi o vsakdanjiku in socialnih razmerah v času, ko je industrija počasi prevzemala vodilno vlogo v gospodarstvu Gorenjske.
Besedilo je povzeto po prispevku Monike Rogelj: Začetki industrializacije Gorenjske na razglednicah, v: Pozdrav z Gorenjske, zbirka starih razglednic (ur. Marjana Žibert). Kranj, Gorenjski muzej 2010, str. 245-261.
V zbirki starih razglednic Gorenjskega muzeja med številnimi motivi gorenjskih krajev najdemo tudi tiste, na katerih so bolj izpostavljeni industrijski objekti in so nam dragocen vir za poznavanje začetkov razvoja industrije na Gorenjskem. Najstarejše so iz zadnjega desetletja 19. stoletja, s prehodom v novo stoletje so bile vse številčnejše in med obema vojnama so bile še vedno priljubljene. Pri razglednicah z motivi industrije izpred prve svetovne vojne seveda prednjačita Jesenice in Tržič, takrat edini industrijski središči na Gorenjskem. Za čas med obema vojnama pa skoraj ne najdemo posnetka s pogledom na mesto Kranj, na katerih ne bi bile vidne tekstilne tovarne.
Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so tudi gorenjski kraji vse bolj postajali del splošnega gospodarskega in tehnološkega razvoja, vendar so bile med njimi velike razlike. Medtem ko so se nekateri deli pokrajine v industrijski razvoj vključili že v zadnjih desetletjih 19. stoletja, pa je večino pokrajine industrializacija zajela šele med obema vojnama. V krajih zgornje Gorenjske, ki so bili že stoletja tradicionalno fužinarski, je po krizi, ki je v sedemdesetih letih 19. stoletja zajela to panogo, šel razvoj v različne smeri. Vsekakor sta bila v ospredju Jesenice in Tržič, ki sta z novo lastnico fužin, Kranjsko industrijsko družbo (KID), ustanovljeno leta 1869, in s preusmeritvijo v nove panoge postala glavni industrijski središči dežele. Leta 1906 je bila zgrajena bohinjsko-karavanška železniška proga z Bohinjskim in s Karavanškim predorom, ki je Jesenice strateško gospodarsko povezala s Trstom. Po daljših prizadevanjih tržiških podjetnikov in lokalnih politikov pa je bila leta 1908 speljana tudi stranska železniška proga od Kranja do Tržiča. Na Jesenicah in v Tržiču je bila večina kapitala v rokah tujih podjetnikov, šele na začetku 20. stoletja so se počasi začeli pojavljati tudi podjetni domačini, ki so se večinoma ukvarjali z lesno trgovino in žagarstvom, ter nekateri čevljarski in usnjarski podjetniki. Oba kraja sta se nato do druge svetovne vojne razvila v pomembni industrijsko delavski središči in zaradi izjemnega razvoja v tem času dobila status mesta. Drugi nekdaj uspešni fužinarski kraji, Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Bohinj, pa so od konca 19. stoletja, tudi zaradi geografske odmaknjenosti od železnice, začeli gospodarsko zaostajati.
Spodnji del Gorenjske, ki je pretežno ravninski, pa je v začetku 20. stoletja še naprej ostajal kmetijski, poleg tega so propadale tudi neagrarne dejavnosti platnarstva, suknarstva, barvarstva in sitarstva, ki so v preteklosti prinašale dodaten zaslužek. Tako je za kraje na območju Kranja, Škofje Loke in Radovljice šele čas med obema vojnama z novim valom industrializacije prinesel večji gospodarski zagon. Pri tem je imel glavno vlogo Kranj, ki je ob izdatni pomoči tujega kapitala in podjetnosti domačinov postal drugi najpomembnejši center tekstilne industrije na Slovenskem.
Jesenice so bile staro železarsko središče in so bile izmed gorenjskih krajev najbolj deležne prvega vala industrializacije. Ugasle plavže na Stari Savi in Javorniku so konec 19. stoletja v novi železarni nadomestile martinove peči. Železarna se je v naslednjih desetletjih vseskozi širila in posodabljala ter se s tem postavljala ob bok pomembnim evropskim železarskim središčem. Vzporedno z razvojem železarne se je spreminjala tudi podoba kraja in celotne okoliške pokrajine. Na večini panoramskih razglednic Jesenic so dobro vidni tovarniški dimniki, ki so bili skupaj z objekti železarne običajno osrednji motiv. Pred prvo svetovno vojno je te razglednice zalagala tudi železarna in na večini je dvojezični napis Jesenice-Fužine/Assling-Hütte. Najstarejše jeseniške razglednice z železarskimi motivi v muzejski zbirki so bile tiskane še kot dopisnice (Correspondenz-Karte) in so kolorirane. Na razglednici, odposlani leta 1902, je barvana upodobitev jeseniških železarskih obratov z napisom Eisenwerke der Krain. Industrie-Gesellschaft Assling. Na drugih panoramskih razglednicah iz tega časa se ponavljajo podobni pogledi na stavbe železarne z dimniki sredi Jesenic.
Med prvo svetovno vojno je proizvodnja v jeseniški železarni, kljub temu da so delali za vojsko, precej upadla. Je pa železarna v tem času po nalogu nemške vojaške uprave zgradila in leta 1917 odprla nov obrat na Blejski Dobravi, ki je za vojaške potrebe izdeloval grafitne elektrode.
Med obema vojnama se je po izgubi povezave s Trstom in ob spremembi političnih razmer železarna tako pri dobavi surovin kot pri prodaji preusmerila na nov, jugoslovanski trg in je bila vodilna železarna v novi državi. Njen razvoj se je nadaljeval predvsem po zaslugi novega večinskega lastnika Avgusta Westna iz Celja, ki je vlagal v nove obrate. Širile so se tudi Jesenice, ki so kot eno najmočnejših slovenskih industrijsko-delavskih središč leta 1929 dobile tudi status mesta in imele pred drugo svetovno vojno že okrog 9000 prebivalcev. Iz tega obdobja so v zbirki številne panoramske fotorazglednice Jesenic, ki se po motivih in pogledih niso veliko razlikovale od tistih z začetka stoletja, torej z železarno v središču ter s hišami številnih železarskih delavcev v okolici in hribi v ozadju. To nam tudi omogoča, da lahko sledimo širjenju objektov železarne in stavbnemu razvoju posameznih delov Jesenic.
Redkejše so razglednice železarskih obratov na Javorniku, kjer je leta 1904 ugasnil zadnji jeseniški plavž. V zbirki je razglednica z javorniškimi obrati, ki je bila odposlana leta 1932.
Že v začetku 20. stoletja je industrializacija nekoliko segla tudi v bolj odročne kraje, ki so veljali za povsem kmečke sredi neokrnjene narave. Na panoramskih razglednicah vasi Mojstrana s polji in kozolci v okolici ter triglavskim pogorjem v ozadju lahko vidimo več tovarniških dimnikov. Na eni od razglednic pa je bližnji posnetek objektov cementarne Mojstrana. Zaradi bližine surovin in kupcev je nemško podjetje P. H. Amann kupilo objekte nekdanjih fužin v Mojstrani. Ustanovili so novo podjetje Portland cement d.d. in do leta 1894 objekte fužin preuredili v veliko cementarno. Ta je dobavljala velike količine cementa za gradnjo nove železarne na Jesenicah, prodajali pa so ga tudi v tujino. Med obema vojnama so izgubili stare trge in kakovost izdelkov je padala, zato so počasi zmanjševali proizvodnjo in nato tovarno leta 1935 zaprli.
Tudi Tržič je v zadnji četrtini 19. stoletja prizadela kriza v fužinarstvu, vendar so se podjetniki kmalu preusmerili v nove panoge, ki so nato zaznamovale razvoj mesta v 20. stoletju. Lastnica fužin KID je v Tržič pripeljala tuje podjetnike, ki so odkupili opuščene železarske obrate in odpirali nova podjetja. Leta 1885 sta bili tako ustanovljeni podjetji Bombažna predilnica in tkalnica ter Tovarna lesnih lepenk in obe sta svoje izdelke prodajali tudi na tujih trgih. Tekstilna tovarna, kjer sta bila glavna družabnika Švicar iz Trsta Edmund Glanzmann in avstrijski podjetnik Andrej Gassner, je sicer v širšem obsegu začela delovati šele konec 19. stoletja, potem ko so bile leta 1894 zgrajene nove stavbe in so modernizirali proizvodnjo. Tržič je tako postal eden od centrov tekstilne industrije. Tovarno lepenke je ustanovil angleški podjetnik Charles Moline in je uspešno delovala do prve svetovne vojne, med obema vojnama pa se je proizvodnja le počasi dvignila na staro raven. Od starih kovačev kos, srpov in orodja sta se uspešno obdržali podjetji družin Ahačič in Globočnik, ki sta obratovali vse do druge svetovne vojne. Tržič je imel tudi tradicijo usnjarstva in čevljarstva, katerih proizvodnja se je konec 19. stoletja postopno začela industrializirati. Domači usnjarski podjetnik Karl B. Mally je širil in posodabljal usnjarske delavnice ter povečeval proizvodnjo. Tudi delo številnih čevljarjev je počasi zamenjevala serijska proizvodnja. Mally je v družabništvu s Kristjanom Dembergerjem tovarno čevljev odprl leta 1884, pozneje pa je s proizvodnjo tačel tudi Julij Goeken.
Tržič je bil torej pred prvo svetovno vojno tretji najpomembnejši industrijski center na Kranjskem in gospodarski napredek mesta ter uspešnost podjetnikov se je odražala tudi na razglednicah tistega časa. Podjetja v Tržiču so bila večinoma v rokah tujih podjetnikov in tudi mestna politika je vseskozi veljala za nemško usmerjeno, zato so bili tudi napisi na razglednicah s pozdravi iz Tržiča in Gorenjske večinoma v nemškem jeziku, redkeje dvojezični. Na številnih panoramskih razglednicah starega Tržiča še posebej izstopa kadeči se dimnik z novimi objekti usnjarske sušilnice Mallyjeve Tovarne usnja Tržič, ki jo je podjetnik dogradil ob Mošeniku leta 1904. Drugi pogost in priljubljeni motiv je bila tovarna Bombažna predilnica in tkalnica z dvema visokima dimnikoma ter obsežnimi poslopji, kjer je na modernih statvah in vretenih pred prvo vojno delalo okrog 600 delavcev.
Potem ko je bila leta 1908 do Tržiča speljana tudi železniška proga, je bil gospodarski razvoj kraja še hitrejši in tudi na razglednicah je bil motiv kolodvora pogost. Ob tračnicah in stavbi postaje so na slikah vidne tudi skladovnice lesa in žaga lesnega trgovca Franca Dolenca, ki je bila nato od leta 1925 v lasti tržiške družine Born. Vsekakor pa je bila ob železniški postaji najbolj dominantna stavba tovarne čevljev, ki jo je leta 1911 zgradil Peter Kozina; ta se je kot eden redkih domačinov začel uveljavljati med večinoma nemškimi podjetniki. Leta 1928 je podjetje zašlo v finančne težave in po bančnih sanacijah je bila ustanovljena družba Peko. V zbirki je med številnimi razglednicami Kozinove tovarne nekaj zanimivejših. Leta 1921 je za predstavitev podjetja na Ljubljanskem velesejmu lastnik dal izdelati razglednico, na kateri je redko viden posnetek tovarne z zadnje strani. Leta 1938, ob 30-letnici podjetja, so izdali razglednico tovarne z napisom na zadnji strani, ki se glasi: Najveća jugoslavenska tvornica cipela Peko Tržič (Dravska banovina) prilikom proslave 30 godišnjice opstanka. Tržič je torej imel tradicijo industrijskega središča in z velikim napredkom industrije med obema vojnama je leta 1926 dobil tudi status mesta. Bil je tudi pomemben delavski center, kjer je bilo leta 1935 zaposlenih več kot 2500 delavcev in na katerega so bili vezani tudi kraji okolice. V zbirki je med razglednicami iz tridesetih let še posebej zanimiva tista z osrednjim napisom Tržič – Delavski pozdrav, na kateri je risarsko upodobljenih sedem najpomembnejših tovarn v Tržiču: Usnjarsko čevljarska zadruga Runo, Tovarna kos in srpov, Tovarna lesnih lepenk, Predilnica in tkalnica BPT, Pilarna, Tovarna finega pohištva in Tovarne obutve Peko.
Medtem ko je bila industrializacija na Jesenicah in v Tržiču v prvih desetletjih 20. stoletja že v polnem teku, so se v mestih spodnjega dela Gorenjske šele začenjali prvi koraki industrijske proizvodnje. Na širšem območju Radovljice so v dvajsetih letih začenjali delovati različni tekstilni obrati (pletilstvo, suknarstvo, izdelava čipk) ter posamezna podjetja kovinarske, živilske in kemične industrije. Obsežni gozdovi ob Savi, na pobočjih Pokljuke, Jelovice in Mežakle, so po prvi svetovni vojni, po odhodu tujih trgovcev, omogočili delo številnim domačim lesnim podjetnikom in žagarskim obratom, med njimi tudi večjim družbam, ki so delovali v Bohinju, na Bledu, v Radovljici, Tržiču in Zgornjesavski dolini. Ti podjetniki so imeli v zakupu tudi žage v državnih in cerkvenih gozdovih. Nekaj večjih lesnih trgovcev je delovalo tudi v Kranju, v dolini Kokre in Škofji Loki. Na panoramskih razglednicah krajev, kjer so imeli lesni podjetniki svoja skladišča in žage, ob vodi ali na železniških postajah, pogosto vidimo tudi velike količine hlodovine in razžaganega lesa. Takšna je na primer razglednica z žago in veliko mizarsko delavnico Ivana Derniča na Lancovem in Radovljico v ozadju iz časa pred prvo svetovno vojno.
Na škofjeloškem in širšem območju Kranja, kjer se je velika večina prebivalstva preživljala s kmetijstvom, je s prihodom železnice propadlo suknarstvo, platnarstvo in sitarstvo, kmetje pa so dodaten zaslužek začeli iskati v furmanstvu. Tudi obrtniki svoje dejavnosti z redkimi izjemami do začetku 20. stoletja niso razvili na višji nivo industrijske produkcije. V Škofji Loki je bil v tem času edini večji obrat tovarna sukna, ki jo je iz očetove delavnice razvil Alojz Krenner. Stavbo je postavil ob Selški Sori, ob mostu pod mestom. V muzejski zbirki sta dve razglednici s preloma stoletja, na katerih je pod cerkvijo dobro vidno Krennerjevo tovarniško poslopje z dimnikom. Na razglednici, ki je bila poslana leta 1901, je poleg nemškega napisa Škofja Loka tudi dodaten napis Fabriksbrücke, ki se je nanašal na most ob tovarni. Proizvodnjo sukna je Krenner dokončno ustavil tik pred prvo svetovno vojno, kasneje, leta 1921, pa je v tem obratu začela delovati Tovarna klobukov Šešir.
V Kranju sta bila v začetku 20. stoletja le dva večja industrijska obrata z maloštevilnimi delavci. Valjčni mlin Vinka Majdiča je bil pred prvo svetovno vojno eden največjih v Avstro-Ogrski in je precejšnji del proizvodnje prodal v tujini. Po vojni je zaradi prekinjene dobave žita in izgube trgov prenehal mleti, lastnik pa ga je daljnovidno preuredili v elektrarno, ki je dobavljala elektriko novim tovarnam. Izmed številnih usnjarskih obrtnih delavnic ob Savi je v industrijski obrat prerasla le usnjarna, ki jo je leta 1891 kupil tržiški podjetnik Karel Pollak in je slovela po kakovostnih izdelkih. Na razglednicah Kranja, kjer je najpogostejši motiv pogled na mesto z desnega brega Save iz smeri Stražišča ali Šmarjetne gore, je na vseh dobro vidna velika stavba Majdičevega mlina oz. elektrarne na levem savskem bregu pod Jelenovim klancem. Na nekaterih panoramah se vidijo tudi dimniki Pollakove usnjarne na sotočju Kokre in Save.
Gospodarskega nazadovanja mesta in njegove širše okolice, ki se je vleklo že od konca 19. stoletja, je bilo konec med obema vojnama, ko je Kranj z intenzivno industrializacijo v dobrem desetletju postal eno najpomembnejših industrijskih središč Dravske banovine. Kranjski občinski možje so po letu 1921 v mesto pritegnili predvsem češke in poljske tekstilne podjetnike, ki so iskali možnosti za vlaganja in nove trge. Kranj je ponujal vse potrebne pogoje in že leta 1924 je na levem bregu Save na Gaštejskem pašniku začela delovati tovarna Jugočeška s tkalnico in tiskarno blaga. V naslednjih nekaj letih so bile tudi s tujim kapitalom ob Savi zgrajene še nove tekstilne tovarne Intex, Tekstilindus in Jugobruna. Temu zgledu so sledili domači podjetniki in trgovci, ki so ustanavljali predvsem manjše tekstilne, konfekcijske, pletilske ter čevljarske obrate, drugi pa so širili in posodabljali proizvodnjo v že pred vojno delujočih družinskih obratih za izdelavo mila, opeke in olja. Večina industrije z velikimi tovarniškimi poslopji je bila skoncentrirana ob Savi pod mestom, le posamezne manjše tovarne so bile v bližnji okolici mesta. Zato se je med obema vojnama zelo spremenila tudi panorama Kranja z zahodne smeri. Na številnih fotografskih posnetkih iz tridesetih let, ki so jih pogosto izdajali na razglednicah, lahko vidimo tovarniške obrate novih podjetij, navadno je v ospredju tovarna Jugočeška. Posebna je razglednica s posnetkom s Šmarjetne gore proti jugu Kranja s pogledom na večino tekstilnih tovarn ob Savi (Jugočeška, Tekstilindus, Franjo Sirc, Intex). Nekaj je tudi razglednic s fotografijami posameznih tovarn, predvsem Jugočeške na Gašteju, Jugobrune na Gorenju Savi in Intexa v Farovški Loki. Tudi s tem so se navzven kazali gospodarski napredek mesta ter uspešnost in rastoča samozavest meščanov.
Stare razglednice, ki jih v svoji zbirki hrani Gorenjski muzej, so pomemben vir tudi za raziskovanje gospodarske zgodovine Gorenjske, saj kot slikovni dokument časa in prostora nazorno ilustrirajo in dopolnjujejo pogostokrat suhoparne podatke o razmerah v gospodarski dejavnosti ter razvoju posameznih panog ali podjetij na določenem območju. Razvoj industrije in številni novi obrati so pričali o napredku krajev in to je bil še razlog več za naročila ter izdelavo različnih razglednic. Čeprav so njihove ustvarjalce večinoma zanimale podobe ulic in stavb, pa je fotograf kdaj pa kdaj ujel tudi ljudi pri njihovih vsakdanjih opravilih. Zato nam malenkost dajejo slutiti tudi o vsakdanjiku in socialnih razmerah v času, ko je industrija počasi prevzemala vodilno vlogo v gospodarstvu Gorenjske.
Besedilo je povzeto po prispevku Monike Rogelj: Začetki industrializacije Gorenjske na razglednicah, v: Pozdrav z Gorenjske, zbirka starih razglednic (ur. Marjana Žibert). Kranj, Gorenjski muzej 2010, str. 245-261.
