Zadnja postaja

Ob koncu vojne leta 1945, ko je v madžarskih mestih primanjkovalo hrane, se je Vrečič napotil čez Tiso v okoliške vasi, da bi stare obleke v kovčku zamenjal za živež. Toda na vlaku oziroma na železniški postaji v Monorju se je zapletel v prepir z ruskim vojakom, ki ga je na koncu ustrelil. Rana je bila usodna in kos ji niso bili niti v bližnji bolnišnici, tako da je Vrečič čez 24 ur podlegel poškodbam. Pokopali so ga na tamkajšnjem pokopališču, daleč od njegovih ljubih Skakovcev.

Literatura:
Hochstätter, T. (1976). Življenje in delo. V Ludvik Vrečič: 1900-1945. Murska Sobota: Delavska univerza.
Inhof R. (1997). Prekmursko slikarstvo 20. stoletja. V J. Balažic in B. Kerman. Katalog stalne razstave. Murska Sobota: Pokrajinski muzej, str. 308–312.
Sever, S. (2010). Ob 110. obletnici rojstva prvega prekmurskega akademskega slikarja Ludvika Vrečiča iz Skakovec. V: Ludvik Vrečič: 1900-1945. Prvi prekmurski akademski slikar. Cankova: Občina; Bodonci: Evangeličanska cerkvena občina, str. 3-5.