Najstarejši pisni vir o lončarstvu na Slovenskem je iz leta 1340 in ga hranijo v arhivu Benediktinskega samostana Gornji Grad. (Orožen 1876: 120) Hkrati je to prvo poročilo o lončarjih ob reki Dreti oziroma o zadrečkih lončarjih; tistega leta sta Marjeta Vrbovska in gornjegrajski opat Leopold menjala dve kmetiji, ki sta ležali v Kokarjah in Pustem Polju, katerih posestnika sta bila lončarja Mihael in Konrad. Obstoj lončarstva potrjujejo tudi rodbinska imena, tako v slovenski obliki Lončar kakor v nemški Hafner, ki jih najdemo v 17. stoletju v davčnih zapisnikih gornjegrajske gospoščine. (Baš 1938: 129)
Zadrečko lončarstvo so v 18. stoletju opisovali kot »prastaro domačo obrt« in kot »izdelovanje črne kuhinjske posode«,[1] ki so jo lončarji iz Zadrečke doline razpečevali po sejmih in cerkvenih proščenjih.[2] Lončarstvo in platnarstvo sta bili takrat edini domači obrti, ki sta ustvarjali izdelke za prodajo, druge domače obrti so proizvajale za samooskrbo. (Baš 1938: 130) Na tem območju so, tako kot še marsikje na Slovenskem, lončarili kočarji brez zemlje in mali kmetje, ki jim je ta dejavnost pomenila vir preživetja. Gornjegrajska gosposka je proti koncu 18. stoletja poskušala z novim lončarskim redom, po zgledu cehov, z monopoliziranjem pravice do lončarske obrti in razpečevanja lončarskih izdelkov rešiti težek socialni položaj 74 lončarjev. Zaradi novih načel svobodne trgovine in obrti neuspešno. (Baš 1938: 133–139; Bras 1968: b. n. s.)
Zadrečke lončarje je začela izpodrivati konkurenca, med drugim iz Griž, Liboj, Laškega in Lemberga, zato so morali iskati nove trge. V prvi polovici 19. stoletja so svoje izdelke še uspešno izvažali v Šoštanj in na Trojane, od koder so jih razpečevali naprej, največ v Zasavje. V drugi polovici 19. stoletja je železnica oživila trgovino z lesom, kar je dalo nov zagon tudi splavarstvu, in takrat so zadrečki lončarji začeli odhajati med splavarje. Odprta ognjišča so se počasi začela umikati štedilnikom, industrijski keramični in kovinski izdelki so zamenjali lončarske izdelke. (Baš 1938: 142–143) Zadrečko lončarstvo je začelo zamirati že proti koncu 19. stoletja, dokončno pa je zamrlo po 1. svetovni vojni. Leta 1938 je etnolog, geograf in zgodovinar Franjo Baš zapisal: zadrečkih lončarjev ni več.
Najbolj prepoznavni med zadrečkimi lončarji so bili kokarski,[3] s svojimi značilnimi črnimi lončarskimi izdelki. Črno barvo so dobili s t. i. redukcijskim žganjem. Kope oziroma kopaste peči so naložili s smolnatimi borovimi ivermi. Ko so te začele goreti, se je smola stekala po posodah in jim dala svojevrstno črno barvo. Za zadrečke lončarske izdelke sta bili značilni tudi belosiva in svetlo opečnata barva, ki pa nista bili tako priljubljeni kot črna. Ti izdelki so bili enobarvni in preprosto oblikovani. Kuhinjsko posodje največkrat ni bilo okrašeno, posodje za shranjevanje pa je bilo okrašeno z geometričnimi ornamenti, najpogosteje s koncentričnimi krogi in črtkami, z začetnicami imen posameznih kupcev, z Marijinim ali Kristusovim monogramom. Jedilno posodje so krasili z rastlinskimi motivi, na primer s štiriperesno deteljico, in z valovnicami. Izdelovali so tudi hranilnike v obliki prašička ali vojakove glave. (Baš 1938: 144–145; Bras 1968: b. n. s.)
Najbolj prepoznaven, inovativen in oblikovno izviren izdelek kokarskih lončarjev je t. i. kokarski klobuk. To je klobasnica oziroma posoda za peko klobas, ki po obliki spominja na narobe obrnjen klobuk. Nanjo so med uporabo namestili kovinsko mrežo, na kateri so pekli klobase. Maščoba se je stekala v posodo, v kateri se je hkrati kuhalo zelje. »Klobuk je moral biti brez razpoke ali luknjice. Lončarski vajenci kokarskih klobukov niso smeli izdelovati, dokler jim mojster tega ni dovolil. Izdelava kokarskih klobukov je bila nekaj posebnega; govorili so, da si je treba med tem delom iz glave izbrisati vse, kar dela ljudi razdražene.« (Venek 2013: 6)
Za zadrečko lončarstvo je v preteklosti veljalo, da estetskih kakovosti ni razvilo (Baš 1938: 146; Bras 1968: b. n. s.). Sama menim prav nasprotno, da te lončarske izdelke – še zlasti črno keramiko kokarskih lončarjev – odlikuje domišljena, izčiščena in estetsko dovršena oblika.
[1] Franjo Baš navaja iz poročila gornjegrajske zemljiške gospode celjski kresiji z dne 11. 8. 1774.
[2] Praznovanje godu zavetnika cerkve.
[3] Kokarje so naselje v občini Nazarje, na desnem bregu reke Drete, v spodnjem delu Zadrečke doline.