Gost 93. večernega klepeta z »Zanimivimi Izolani« je bil Ivo Vajgl.
V ČEM PA JE SMISEL, ČE NISI V STIKU Z LJUDMI?
Četrti julij je bil za mnoge prav poseben dan. Če so na drugi strani luže praznovali dan neodvisnosti, smo v Izoli otvorili novi knjigomat in po otvoritvi gostili 93. srečanje z Zanimivimi Izolani. In ker je bil to poseben dan smo v goste povabili zelo posebnega človeka-Iva Vajgla.
Iva Vajgla najverjetneje ne bi bilo potrebno posebej predstavljati saj je v domači in mednarodni politiki prisoten skoraj dlje kot tepta zemljo avtor dotičnega članka. Vendarle se spodobi, za človeka takega formata kot je bil naš 93. Zanimivi Izolan, da vseeno podamo kratek pregled njegove karierne poti-to pa predvsem zato, da bi lahko razumeli zakaj je Ivo Vajgl bolj kot diplomat, novinar ali politik, človek. In to z veliko začetnico.
Ivo je že kot študent spretno vihtel pero kot urednik Katedre in Tribune, kasneje je svoje pisateljske veščine pilil še kot dopisnik agencije Tanjug za Slovenijo. Nato pa še kot dopisnik RTV Ljubljana in časnika Delo v Trstu ter ponovno kot dopisnik Tanjuga v Bonnu. Svojo diplomatsko pot je začel kot generalni konzul SFRJ v Clevelandu, od leta 1988 pa do 1990 je bil tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva SFRJ v Beogradu, od osamosvojitve dalje pa prvi tiskovni predstavnik slovenskega ministrstva za zunanje zadeve. Od leta 1992 pa do 1996 je bil veleposlanik na Švedskem, ki je bilo zaradi takratnega dogajanja na Balkanu zanj eno najzanimivejših. Od 1996 do 1998 je opravljal funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za zunanje zadeve, nato je bil od 1998 do 2002 slovenski veleposlanik v Avstriji in vodja slovenske misije pri OVSE s sedežem na Dunaju. Od 2002 do 2004 je bil slovenski veleposlanik v Nemčiji (2004 zunanji minister v Vladi RS.) Od 2004 do 2008 je bil svetovalec predsednika republike dr. Janeza Drnovška za zunanje zadeve, v letih 2008-2009 je bil poslanec stranke Zares v Državnem zboru, ko je opravljal tudi funkcijo predsednika zunanjepolitičnega odbora. Prvič je bil izvoljen v evropski parlament junija 2009 na listi stranke Zares, drugič, leta 2014 pa je bil izvoljen na listi stranke Desus. V drugem mandatu je bil poleg poslanske funkcije tudi član odbora za zunanje zadeve (AFET) ter delegacije pri stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Srbija (D-RS) in pa nadomestni član pri Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (EMPL), delegaciji za odnose s palestinskim zakonodajnim svetom (DPLC), delegaciji za odnose z državami Mašreka (DMAS) in delegaciji v parlamentarni skupščini Unije za Sredozemlje (DMED).
V zadnjih letih pa nam je znan predvsem kot zagovornik pravice do samoodločbe narodov, konkretno Katalonije. Pri tem vprašanju je vztrajal in še vedno vztraja, da ne gre zgolj za notranje-politično vprašanje Španije marveč za vprašanje spoštovanja temeljnih vrednot na katerih je bila zasnovana Evropska unija. Seveda njegova drža do tega vprašanja ne čudi, saj se je Slovenija osamosvojila prav na podlagi omenjene pravice, čudi pa molk nekaterih političnih struj, ki so jih polna usta o lastnih junaštvih med slovensko osamosvojitveno, hitro pa zmanjka besednega zaklada, ko je potrebno podpreti pravice drugih narodov-pa čeprav so v povsem primerljivi situacij kot smo bili mi v 90-ih letih.
Sicer pa so omenjene struje tako ali tako jako elastične kar se tiče načelnosti, brez zgodovinskega spomina (ali pa s povsem svojim, nekompatibilnim z zgodovinskimi dejstvi) in si za svoje delovanje jemljejo za vzor delovanje slovitega Napoleonovega policijskega ministra Joseph-a Fouché-ja. Seveda tega ne poudarjajo na glas ampak vsakemu, ki malček spremlja našo politično realnost hitro jasno, da je njihova edina načelnost-nenačelnost.
Te lastnosti gotovo ne moremo pripisati Ivu Vajglu. Ivo že od samega začetka deluje v smeri tega kar je prav, sledi Kantovemu kategoričnemu imperativu, tj. ravnaj tako, da bi vsako dejanje lahko postalo obči zakon . Ivo je človek, ki na prvo mesto postavlja človeka.
Ta lastnost (pa tudi osebna skromnost) je bila opazna že v času službovanja v Clevelandu za časa bivše republike, ko je izseljencu, brez raznih komplikacij, izdal vizum za to, da je ta lahko odšel na pogreb svoje sestre, rekoč »Kdo sem jaz, da bi ti preprečeval odhod na pogreb lastne sestre?«
Ti dve hvalevredni lastnosti sta bili še toliko bolj opazni pri nadaljnji diplomatski poti in vztrajanju, da je sedež veleposlaništva v središču mesta, raje kot v kakšni odmaknjeni vili, ker »V čem pa je smisel, če nisi med ljudmi, če nisi z njimi v stiku?«
Prav zaradi ljubezni do sočloveka se pogosto ustavi v Izoli, ker kot pravi »tri ure v Izoli je zame kot terapija«, saj tukaj ljudje »nimajo potrebe po vzvišenosti, so pristni«. V Izolo vleče »neki čar, ki ga ima to mesto«, gotovo pa tudi tukajšnja precej pestra kultura. Kot pravi, se rad zadržuje v krogu okoli Mefa, ki je zanj »okras in zidak te skupnosti«. Veseli ga, da je na tako »majhnem prostoru, toliko galeriji in umetnikov«, želel bi si le, da bi vsi tej umetniki, vse te umetnine združene v nekem večjem prostoru, ki bi bil tudi prostor za množico umetnikov brez ustreznega prostora za ustvarjanje.
Tudi sam je navdušen nad umetnostjo, verjetno je najbolj dragoceno delo v njegovi zbirki domnevno Plečnikovo tihožitje-domnevno zato, ker celo ekpertiza ne ponudi dokončnega odgovora, »lahko, da je lahko pa ne, sam sicer mislim, da ni ampak vseeno dopuščam možnost, da pa vendarle je« v smehu pove.
Na Izolo (in Mefa) pa ga veže tudi njegovo pisateljsko delo, bil je namreč kolumnist Mandrača in to pisateljevanje mu je »pomenilo ogromno, ko sem pisal za Mandrač sem se počutil resnično svobodnega.«
Kolumne, ki jih je pisal za Mandrač so izdane v njegovi knjigi Posebno slab ali samo navaden dan v Strasbourgu: kolumne in izbrskani zapiski. Sam pravi, da za njega to niso prave kolumne in ni točno vedel kako jih opredelit dokler mu ni Marjeta (Mefova žena, op.a.) rekla, da so to pravzaprav črtice in »od takrat tudi jaz mislim, da so to črtice«.
Ivo je za svoje delovanje dobil kar nekaj priznanj, tako je za svoje novinarsko kot tudi diplomatsko in politično delovanje prejel mednarodno nagrado Giovanni Losardo, v mednarodni sekciji, pod častnim pokroviteljstvom Evropskega parlamenta.
Pri utemeljitvi nagrade so predlagatelji med drugim zapisali: »Vajgl je bil vselej kritičen do krivičnih politik. Tudi, ko je bila za to obtoževana Slovenija, kot v primeru izbrisanih, ko so bili tisoči jugoslovanskih rezidentov umaknjeni iz javnih registrov in so jim bile odvzete socialne in politične pravice.«
V zvezi z njegovim delovanjem na področju mednarodnih odnosov pa so v utemeljitvi med drugim zapisali: „Vajgl je vedno pripravljen dati glas vsem stranem v primeru konfliktov“, zavezan je spodbujanju dialoga med stranmi, kot denimo v primeru palestinsko-izraelskega spora, Zahodne Sahare, konflikta na Gorskem Karabahu in podobno.
Zadnjo v nizu nagrad pa je nagrada Katalonske vlade in sicer križ Sv. Jordija za zasluge v zvezi z neodvisnostjo Katalonije.
Dva dni preden nas je počastil s svojo prisotnostjo je potekal pred Evropskim parlamentom protest v podporo trem katalonskim voditeljem, ki niso mogli prevzeti mandata. Tam je Ivo pred zbrano množico poudaril, da se nikakor ne smejo odreči sanjam in svojim pravicam, med katere spada tudi pravica do samoodločbe in pa »povedal sem jim, da sicer nimam mandata države ampak sem prepričan, da je v Sloveniji ogromno podpornikov in simpatizerjev Katalonske boja za pravico do samoodločbe.«
Jan Bednarik, Mestna knjižnica Izola