Gosta 52. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« sta bila Miran in Matej Korenika.
Vinarja Miran in Matej Korenika iz Kort nad Izolo sta oče in sin. S 25 ha vinogradov in pridelanimi 130 000 litri domačih sort vina (od tega je 70 % refoška, malvazije in rumenega muškata) sta med petimi največjimi vinarji v Sloveniji, njuna blagovna znamka Korenika Moškon pa je priznana tako doma kot v tujini. Na zemlji, ki jo ima družina v najemu, največ v piranski, pa tudi v izolski občini, ekološko pridelujejo v glavnem avtohtone sorte, ker so te bolj prilagojene lokalnemu območju , zemlji, podnebju, vremenu, odporne proti mrazu in proti škodljivcem ter so zato bolj zdrave za človeka, saj jih ni potrebno toliko škropiti. Prepričanje vinarjev Korenika, ki se je utrdilo predvsem na množici obiskanih specializiranih vinskih sejmov doma in v tujini, je tudi, da se v današnjem globaliziranem svetu iščejo lokalne specialitete – ta težnja po pestrosti avtohtonosti in nevsakdanjega okusa pristnih vin je po njunem mnenju prisotna po vsem svetu. V tem ima Evropa kot stari svet, ki vino prideluje že stoletja, prednost pred Ameriko, kjer ga pridelujejo šele zadnjih 50 let.
Oba imata status kmeta in svoje delo opravljata z užitkom; dosti raje stopita na zemljo, kjer je veselje gledati, kako vse raste, kot na mestne ulice. Odkar vinograde obdelujeta ekološko, opažata, da je v njih tudi več živali, zajčkov, srn, ki sicer delajo škodo, a jih je lepo videti, kako se ob jutrih, ko se dvigajo meglice, pasejo v travi.. V naravi sta sproščena, veseli ju vsako delo, tudi s traktorjem. Škropiv uporabljata malo in še to taka, ki so jih poznali tudi »naši nonoti«. Pravita, da je za ekološko kmetijstvo potrebno več let opazovati naravo, izbrati pravo lego, prave sorte; saj »biti kmet ne pomeni, da greš ven in gledaš, kaj dela narava.« Trto (imata jih okrog 100 000) je treba gojiti, negovati; bolj kot količina pa je pomembna kakovost vina. Vinogradniška opravila so različna, kaj trenutno delaš, je odvisno od vremena, letnega časa…Vino je treba tudi tržiti in to je pri vsem delu najtežje. Obiskovati je treba prave sejme, na katerih distributerji po njunih izkušnjah več let spremljajo posameznega vinarja, preden se odločijo za nakup njegovega vina. »Prodajati vino je kot bi prodajal lastno osebnost, svojo karizmo; ob poplavi vina je le temu treba dodati nekaj več, to pa si ti, so ljudje, ki delajo s teboj, tvoja duša, tvoj karakter, tvoja zemlja…« Dobri vinarji so najboljši ambasadorji svojega okrožja. Ker pa je tako, da je na svetovna tržišča težko prodreti sam, sta vključena v Vinarsko društvo, ki sta ga tudi sama pomagala ustanoviti. Pravita, da imamo Slovenci nekaj izdelkov, ki so svetovne uspešnice, vendar bi se morali na vseh področjih združevati in nastopati složno, ne pa, da se prepiramo, kdo bo prvi in boljši, saj vsak pride enkrat na vrsto. Uspeh posameznika je uspeh za vse, ljubosumnost ni potrebna.
Matej je poleg vsega še sommelier – ti pa poskrbijo za stik med pridelovalcem in pivcem. Pravi, da smo v Sloveniji naredili veliko na področju kulture pitja; ljudje danes pijejo manj in boljše. Kot zanimivost pove, da tudi »kozarec naredi vino« in da ima vsako vino svoj kozarec. Tudi na potovanjih, ki si jih tu in tam privoščita, okušata tuja vina in opažata, da so naša vina po svetu zelo cenjena. Pravita pa, da je vino treba piti v dobri družbi!
Na domačiji pridelujejo tudi oljke. Na 2,5 ha obširni najeti zemlji so posadili okrog 500 dreves, olje pa pridelujejo ločeno, po sortah. Včasih poleg vina na vinskih sejmih ponudijo še steklenico oljčnega olja – kot zanimivost.
Pred kratkim so razširili tudi vinsko klet. Velikih načrtov za prihodnost nimajo, saj ne želijo postati vinarski giganti, ampak povečati kvaliteto vina. Kljub temu želijo letno pridelati okrog 150 do 180 000 steklenic po 0,75 litra – seveda po naravni, ekološki poti.
Pripravila Špela Pahor
Oba imata status kmeta in svoje delo opravljata z užitkom; dosti raje stopita na zemljo, kjer je veselje gledati, kako vse raste, kot na mestne ulice. Odkar vinograde obdelujeta ekološko, opažata, da je v njih tudi več živali, zajčkov, srn, ki sicer delajo škodo, a jih je lepo videti, kako se ob jutrih, ko se dvigajo meglice, pasejo v travi.. V naravi sta sproščena, veseli ju vsako delo, tudi s traktorjem. Škropiv uporabljata malo in še to taka, ki so jih poznali tudi »naši nonoti«. Pravita, da je za ekološko kmetijstvo potrebno več let opazovati naravo, izbrati pravo lego, prave sorte; saj »biti kmet ne pomeni, da greš ven in gledaš, kaj dela narava.« Trto (imata jih okrog 100 000) je treba gojiti, negovati; bolj kot količina pa je pomembna kakovost vina. Vinogradniška opravila so različna, kaj trenutno delaš, je odvisno od vremena, letnega časa…Vino je treba tudi tržiti in to je pri vsem delu najtežje. Obiskovati je treba prave sejme, na katerih distributerji po njunih izkušnjah več let spremljajo posameznega vinarja, preden se odločijo za nakup njegovega vina. »Prodajati vino je kot bi prodajal lastno osebnost, svojo karizmo; ob poplavi vina je le temu treba dodati nekaj več, to pa si ti, so ljudje, ki delajo s teboj, tvoja duša, tvoj karakter, tvoja zemlja…« Dobri vinarji so najboljši ambasadorji svojega okrožja. Ker pa je tako, da je na svetovna tržišča težko prodreti sam, sta vključena v Vinarsko društvo, ki sta ga tudi sama pomagala ustanoviti. Pravita, da imamo Slovenci nekaj izdelkov, ki so svetovne uspešnice, vendar bi se morali na vseh področjih združevati in nastopati složno, ne pa, da se prepiramo, kdo bo prvi in boljši, saj vsak pride enkrat na vrsto. Uspeh posameznika je uspeh za vse, ljubosumnost ni potrebna.
Matej je poleg vsega še sommelier – ti pa poskrbijo za stik med pridelovalcem in pivcem. Pravi, da smo v Sloveniji naredili veliko na področju kulture pitja; ljudje danes pijejo manj in boljše. Kot zanimivost pove, da tudi »kozarec naredi vino« in da ima vsako vino svoj kozarec. Tudi na potovanjih, ki si jih tu in tam privoščita, okušata tuja vina in opažata, da so naša vina po svetu zelo cenjena. Pravita pa, da je vino treba piti v dobri družbi!
Na domačiji pridelujejo tudi oljke. Na 2,5 ha obširni najeti zemlji so posadili okrog 500 dreves, olje pa pridelujejo ločeno, po sortah. Včasih poleg vina na vinskih sejmih ponudijo še steklenico oljčnega olja – kot zanimivost.
Pred kratkim so razširili tudi vinsko klet. Velikih načrtov za prihodnost nimajo, saj ne želijo postati vinarski giganti, ampak povečati kvaliteto vina. Kljub temu želijo letno pridelati okrog 150 do 180 000 steklenic po 0,75 litra – seveda po naravni, ekološki poti.
Pripravila Špela Pahor
