Od zdravnika krajevne bratovske skladnice je leta 1939 napredoval v banovinskega zdravnika. Preselil se je h Kokoletovim, kjer mu je gospodinjstvo začela voditi njegova mati.
Od zdravnika krajevne bratovske skladnice je leta 1939 napredoval v banovinskega zdravnika. Preselil se je h Kokoletovim, kjer mu je gospodinjstvo začela voditi njegova mati.
O materi je pisal, da je bila skrbna, toda sebična in gospodovalna. Spremljala ga je k bolnikom na dom. Stari Zagorjani se spominjajo, da je bila sitna in nepotrpežljiva; Če so prišli po lesenih stopnicah v blatnih čevljih, jih je krepko oštela. Prijaznejša je bila do bolnikov, ki so prinašali koline ali druge dobrote. Na sina je bila ponosna, v ljubezni do njega je pretiravala. Zelo ga je spoštovala in ga pred ljudmi vikala. Ker mu je omogočila študij, se je vse življenje čutil njen dolžnik. Utrujen od dela je večkrat zaspal s cigareto v rokah. Mama je sedela ob njem. Če je ne bi bilo, bi zagorelo. Sobo so krasile risbe slikarja Vavpotiča, ki so ilustrirale Dogodek v mestu Gogi.
Mama se je vmešavala tudi v njegovo zasebno življenje. Zaljubljen je bil v uslužbenko lekarne Zagorje. Ker se ni mogel rešiti mamine gospodovalnosti, je ljubezen skrival. Kočijaž ga je s pretvezo, da gre na obisk k bolniku,vozil v oddaljene gostilne, v St. Gotard in na Obrezijo, kjer sta se z ljubico sestajala.
Po vojni je kupil avto. Najel je inštruktorja, vendar se voziti ni naučil. Do smrti ga je po vsej Sloveniji vozil Matko Kušar.
Bil je mož navad. Vsako jutro je na tešče spil kozarec mrzle vode izpod pipe. Dan za dnem je bil razpet med ordinacijo, obiski na domu, sprehodom do lekarne in večernim obiskom gostilne “Pri Grčarju”. Vedno je bil elegantno oblečen, z zdravniško torbo v roki ali pa s sprehajalno palico.
Ljudi na cesti ali v ordinaciji je pozdravljal tako, da je z desnico segel v roko, z levico pa jih je potrepljal po rami.
V gostilni je po navadi sedel sam. Pred seboj je imel steklenico za pivo, v kateri je bilo vino. Njegov pivski kolega je bil profesor Mavrič iz rudarske šole. Na njegovem obrazu so bile najbolj izrazite oči. Videle so več, kot bi smele, človeka v dno duše.
Na cesti je bil zamišljen, kot da vedno nekaj razmišlja. Redko se je smejal.
V ordinaciji si je vzel dosti časa za razgovor, tudi s preprostimi ljudmi. Bil je prijazen in prizanesljiv. Če je bil pacient reven, mu kot zasebni zdravnik ni zaračunal pregleda.