Večji pomen je dobilo naše ozemlje z odkritjem in razširjeno uporabo železa. Dragocen material so sprva uporabljali za izdelavo nakita, kasneje, z izpopolnitvijo tehnologije, seveda tudi za izdelavo orodja in orožja.
Večji premiki ljudstev ob Črnem morju so sprožili mogočna preseljevanja ljudstev. Nemirni časi so se odražali predvsem v bežanju prebivalstva v odročne predele in zakotne kotline. Prav zato je imel v iskanju rudonosnih področij razgiban koroški svet, bogat z rudnimi bogastvi (Pohorje), v nevarnih časih določene prednosti.
Iz obdobja 8. in 7. st. pr. n. št. poznamo vrsto novonastalih hribovskih naselbin, ki so bile naravno zavarovane, dodatno so jih utrdili tam, kjer je bilo potrebno. Imenujemo jih gradišča. V Mislinjski dolini je najbolj znano Gradišče na Legnu. Pripadajoče gomilno grobišče v Florjanovem gozdu, z okoli 90 do danes odkritimi in raziskanimi gomilami, sodi med pomembnejša grobišča starejše železne dobe v Sloveniji. Kot drugod na Štajerskem so bili za grobišča značilni individualni žgani pokopi pod gomilo. Spodnjo Mežiško dolino je obvladoval Pigl nad Javornikom.
Po nekaj stoletnem premoru, šele v 3. st. pr. n. št., prispe nov val ljudstev, ki jih poznamo pod imenom Kelti. Pleme Tavriskov je na koroškem območju izdelovalo daleč naokrog poznano bojno opremo, za kar so izkoriščali bogata in številna ležišča železove rude. Keltski knezi, kot vodilni sloj prebivalstva, so svoja plemena nazadnje združili v skupnost, imenovano noriško kraljestvo. Uspešno so sodelovali z Rimljani in razvili dobre trgovske stike. To se jim je še kako obrestovalo ob kasnejši miroljubni zasedbi njihovega ozemlja.
Schmid naj bi na Puščavi raziskal ostanke stavb, ki jih je uvrstil v 2. st. pr. n. št., vendar je dddr. Andrej Pleterski dokazal, da v resnici sodijo v obdobje visokega srednjega veka.
