Generalni direktor Tovarne papirja Medvode v Goričanah Andraž Stegu je zapisal: »Papir je dosti več od predelanega in obdelanega kosa celuloze. Papir je temelj razvoja civilizacij, razlog za veselje vseh papirničarjev, nekaj, po čemer podrsa roka prav vsakega zemljana in zgodovina razvoja podjetništva v malem.« Zgodovina podjetja, ki ga vodi, je dolga, zanimiva in izjemno uspešna. Neuničljiva trdoživost papirnice v političnih in gospodarskih težavah skozi čas kaže, da sta človeška volja in moč neuničljivi.
Johan Schwerer je leta 1785 želel povečati proizvodnjo papirnega mlina na Mrzlem potoku v vasi Papirnica pri Škofji Loki. Potok ni imel moči, da bi poganjal še drugo vodno kolo, zato je našel novo mesto za svojo papirnico in jo preselil k jezu mlina za žito ob Sori pod Goričanami. Leta 1788 je steklo delo v novi papirnici na levem bregu Sore blizu vasi Ladja. Finančno mu je pomagal ljubljanski veletrgovec Anton Domian. Schwerer mu je dolg odplačeval z dobavo papirja.
Od osmih slovenskih papirnic, kjer so ročno izdelovali papir, ima daljšo zgodovino od goričanske le papirnica v Radečah in le ti dve še vedno delujeta. V Radečah so začeli izdelovati papir že v začetku osemnajstega stoletja, strojno pa leta 1880 in še vedno delujejo. Papirnica v Vevčah je začela proizvodnjo leta 1843 in je od začetka strojna. Na Slovenskem je bilo še nekaj papirnic, a je večina delovala krajši čas, Fužine, že omenjena Škofja Loka, Ajdovščina, Fala, Podgora, najdlje v Žužemberku, od 1703 do 1875, ko je prenehala delovati, ker ni prešla na strojno proizvodnjo.
Leta 1800 je goričanska papirnica dobila novega lastnika, družino Grundner. Sredi stoletja je bila moderno opremljena manufaktura s sedemindvajsetimi delavci. Leta 1863 je bankrotirala, ker Stanislav Grundner ni odplačeval dolgov. Na licitaciji jo je za lastnike vevške papirnice kupil Fidelij Terpinc. Grundner je vodil ročno izdelavo papirja za novega lastnika. Leta 1865 je obrat pogorel. Zaradi dobrega zavarovanja so lahko takoj začeli graditi novo tovarno.
V goričanskem obratu so leta 1870 že izdelovali lesovino. Fidelis Terpinc je leta 1858 kupil vodne pravice na reki Savi v Medvodah in na Verju. Leta 1866 je v Medvodah zgradil brusilnico lesa in jo leta 1868 začel graditi še na Verju. Tako so leta 1870 vsi trije obrati proizvajali lesovino za vevško papirnico.
V letu 1890 so v Goričanah ustanovili tovarno celuloze, ki so jo proizvajali po Ritter-Kellnerjevem postopku. Leta 1859 sta ga izumila lastnik papirnice v Podgori in kemik Kellner in zaslovela po vsem svetu. Celulozo sta kuhala po sulfitnem postopku z direktnim ogrevanjem s paro. To tehnologijo so v Goričanah uporabljali do leta 1992, ko so prenehali izdelovati celulozo.
Terpinc je želel svoje tovarne preurediti v delniško družbo, a ni dobil primernih vlagateljev. Vevško papirnico z obrati v Goričanah, Medvodah in na Verju je leta 1870 kupila tovarna papirja Leykam iz Gradca. Papirni stroj so v Goričanah postavili leta 1872, na Verju pa leta 1889. Slednji je deloval do uničenja v požaru leta 1910.
Na Verju je bilo leta 1890 zaposlenih 70, v Medvodah 79 in v Goričanah 163 delavcev. Med prvo svetovno vojno so v obeh obratih ustavili proizvodnjo, kasneje so delovali v manjšem obsegu. Po vojni so oblikovali delniško družbo Združene papirnice Vevče, Goričane, Medvode, d. d., s sedežem v Ljubljani.
Leta 1929 so ustavili goričansko brusilnico lesa, leta 1936 pa še tisto v Medvodah, saj je proizvedla dovolj lesovine brusilnica v Vevčah. Svetovna gospodarska kriza ni obšla naših krajev, leta 1931 so v Goričanah ustavili stroj za proizvodnjo papirja. Kmalu po drugi svetovni vojni so njegove dele vgradili v nov papirni stroj v Vevčah.
V Goričanah so proizvajali le celulozo. Prvi kuhalnik so postavili leta 1929, ohranjen je kot tehniški spomenik, naslednja dva pa leta 1934 in 1938. Po medvojni nemški upravi je papirnica prešla v državno last in je kot Tovarna celuloze v Goričanah samostojno poslovala do leta 1947, ko jo je zvezna vlada z odlokom združila s papirnico Vevče v Papirnica in tovarna celuloze Vevče-Goričane s sedežem v Vevčah. Leta 1950 je podjetje dobila v last vlada Ljudske republike Slovenije, kmalu sta nastali dve enoti, goričanska se je leta 1955 preimenovala v Celuloza Medvode.
Začeli so modernizacijo tovarne. Leta 1956 so postavili nov, moderen kuhalnik celuloze. Želeli so povečati proizvodnjo celuloze in nov papirni stroj. Pripravili so investicijski načrt, a ga republiški organi niso sprejeli. Dolga leta so iskali partnerja, da bi skupaj zagotovili sredstva za papirni stroj. Zanimanje je pokazalo podjetje AERO, kemična in grafična industrija Celje, ki je potrebovalo papir za svojo proizvodnjo. Podjetji sta se združili leta 1973, nov papirni stroj s parno turbino so zgradili v rekordnem času. Zagnali so ga 23. aprila 1976. Imel je delovno hitrost do 350 metrov papirja v minuti, pri širini 375 cm je bila letna proizvodnja 20.000 ton. Modernizirali so tudi ostale oddelke v proizvodnji celuloze. Papirni stroj so prvič posodobili že leta 1987. Zamenjali so mu cele sklope, vgradili procesni računalnik, posodobili so pripravo snovi, v krogotok odpadnih vod so vgradili ploščni filter. Rekonstrukcija je bila uspešna, saj se je hitrost papirnega stoja povečala na 600 metrov v minuti, kapaciteta pa je narasla za petdeset odstotkov.
SOZD AERO se je preoblikoval v štiri samostojna podjetja, Tovarna celuloze in papirja Medvode se je 4. decembra 1989 vpisala v register pri temeljnem sodišču v Ljubljani. Čez eno leto je bila ustanovljena Delniška družba Goričane, Tovarna celuloze in papirja. Tista leta so bila za podjetje zelo težka, saj je poslovalo na robu preživetja. Izguba jugoslovanskega trga, prenehanje proizvodnje celuloze, ki jo je odredila država, zagotavljanje plač dvesto petdesetim brezposelnim delavcem in druge težave so ga skoraj pokopale. Delalo je le še 170 delavcev. Finančni zlom so reševali tako, da so prenesli petinsedemdeset odstotkov kapitala na Sklad Republike Slovenije za razvoj. Ta je podjetje dokapitaliziral s sedmimi milijoni in pol nemških mark. V nekaj letih si je podjetje opomoglo in začelo vlagati v tehnologijo. Povečali so hitrost papirnega stoja na 610 metov na minuto in začeli delati na novem prečnem rezalnem stroju. Konec leta 1996 so dobili nov navijalnik papirja, v letu 1997 so pridobili certifikat ISO 9001.
Leta 2001 so povečali hitrost papirnega stroja na 800 metrov v minuti in izboljšali kakovost papirja. Naslednje leto so zgradili novo halo z vzdolžnim rezalnim strojem in kupili novo linijo za zavijanje zvitkov papirja. V tehnološki napredek vsako leto vlagajo po več milijonov evrov.
Leta 2002 je Slovenska razvojna družba papirnico prodala družbi Papigor, holding d. d. v večinski lasti Krekove družbe za upravljanje in Pida Zvon 1. V naslednjih štirih letih so zamenjali celotne sklope papirnega stoja, povečevali proizvodnjo, sedaj dosegajo do 1000 metrov papirja na minuto. Vgradili so nov procesni računalnik in nove merilne naprave za merjenje kakovosti papirja. Proizvodnjo papirja so posodobili v vseh pogledih, s tehnično, procesno in računalniško tehnologijo. Leta 2007 so zgradili novo skladišče in proizvedli rekordnih 78.616 ton papirja. Družba Goričane d. d. je od Agencije Republike Slovenije za okolje in prostor prejela okoljevarstveno dovoljenje v skladu z Direktivo IPPC za obdobje desetih let. Pomladi 2008 so zagnali nov prečno rezalni stroj, ki je kapaciteto povečal s 14 tisoč ton na 30 tisoč ton letno in nove pakirne linije. Dobili so Certifikat FSC za zagotavljanje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi v verigi FOS COC. Posodobili so razrez papirja v format, saj hitro narašča povpraševanje trga po njem. V letu 2012 so zamenjali linijo 1 za razpuščanje celuloze, ki je delovala od leta 1975. Družba je uvedla nov certifikat za zagotavljanje trajnostnega ravnanja z gozdovi. V letu 2014 so montirali nov sodoben parni kotel, kar je bila prva večja investicija v energetiko po štiridesetih letih. Pomembna sta jim bila ekonomski in okoljski učinek naložbe. Zgradili so nov kablovod, ki omogoča stabilnejšo in zanesljivejšo oskrbo papirnice Goričane z električno energijo. Modernizirali so računalniško omrežje v proizvodnem procesu in izvedli prilagoditev sledljivosti lesa in sistema potrebne skrbnosti dobavne verige. V letu 2015 so kupili novo laboratorijsko opremo za boljšo kontrolo surovin in lažje izvajanje dnevnih meritev kakovosti izdelanih papirjev. Načrtujejo postavitev biološke čistilne naprave.
Imajo nove ideje in načrte, ki jih bodo v naslednjih letih zagotovo uresničili, saj papirnica posluje odlično.
Uporabljeni viri:
Cafuta, Darko. »Zgodovina goričanske papirnice.« Ljubljana: KOFEIN dizajn, 2016.
Darko Cafuta. »Zgodovina goričanske papirnice in tovarne celuloze ter obratov v Medvodah in na Verju.« Od Jakoba do Jakoba (2006): 133-143.
