Živeti pomeni prilagajati se

Zaradi vzporednega razvoja društev se je Narodna čitalnica vedno bolj posvečala zgolj knjižnični dejavnosti. Sprva se odborniki niso veliko posvečali bralni kulturi širših množic. Šlo je za razmeroma zaprt krog članstva, ki so ga obiskovalci – nečlani motili, kljub temu pa je vse bolj prodiralo spoznanje, da je »izobrazba za narod, ne glede na stan« zelo pomembna.

Na osnovi spoznanja, da se lahko budi in krepi narodna zavest med vsemi sloji naroda le z izobraževanjem, in da predstavljajo osnovo takšnega izobraževanja ljudske knjižnice, se je organizirala tudi celjska akademska mladina. Decembra 1906 so ustanovili Celjski odsek Prosvete, katerega namen je bil ustanavljanje ljudskih knjižnic in izobraževalno delo v narodno izpostavljenih krajih, zlasti v celjski okolici. Prosveta v Celju ni zaživela, zato pa je bil uspešnejši Klub naprednih slovenskih akademikov. Njegov voditelj dr. Šandor Hrašovec je zapisal: »Videli smo, da so nam tla v Celju ugodnejša kot radikalcem. Zato smo sklenili, da predvsem začnemo z nabiranjem knjig, pripravnih za ljudske knjižnice.«

V času, ko je celjska akademska mladina z vsemi silami opravljala kulturno poslanstvo na podeželju, so tudi njihovi očetje v Narodni čitalnici razmišljali, kako društveno knjižnico odpreti vsem branja željnim Celjanom. Novembra 1906 so na občnem zboru ponovno razpravljali o ustanovitvi ljudske knjižnice v Celju in soglasno sprejeli predlog takratnega društvenega knjižničarja prof. Suhača, da po zgledu kamniške čitalnice tudi sami ponudijo brezplačno izposojo knjig vsem, ki to želijo. Spodbudo za bolj odprto delovanje čitalnice je prav gotovo predstavljala tudi nemška (südmarkina) knjižnica v Celju, ustanovljena leta 1901.

Leta 1909 so na občnem zboru ocenjevali delo Narodne čitalnice in ugotavljali, da v glavnem temelji na delu knjižnice. Takratni knjižničar dr. Dolar je zapisal: »Tako težko je prodrlo pred leti naziranje, da se osnuje v čitalnici ljudska knjižnica, ki bodi vsem brezplačno pristopna, danes pa vidimo, koliko dobrega ustvarjajo te knjige v sloven. celjskem življu, zlasti med naraščaje iz mesta in okolice. Ljudje so se navadili čitati in hoditi po knjige tu sem v Nar. dom in ta institucija mora ostati in se še izpopolniti.«

Leta 1912 je poročilo prof. Franca Mravljaka, ki je leta 1909 nadomestil dr. Dolarja pri vodenju knjižnice, predhodno misel še potrdilo: »Obisk čitalnične knjižnice stalno narašča, v minulem društvenem letu je bilo 3.429 obiskovalcev (l. 1910/11 2.453), torej za tisoč več. Po knjige si ne prihajajo samo ljudje iz mesta temveč iz cele okolice tja do Frankolovega.«

Pri mnogih čitalničarjih pa se je žal še vedno pojavljala stara in zasidrana zgodba o njihovem privilegiranem položaju, saj so uporabnike »njihove« knjižnice pogosto gledali in sprejemali precej zviška in z negodovanjem.