Živinski sejmi in konjski mešetarji

V Grosupljem ni bilo velikega sejma. Bil je sejemski prostor pri Bambiču. Tudi v tujino so prodajali živino. Živali so stehtali, vsako žival so označili, da so vedeli, kdo je bil lastnik. Dali so jih na vlak, vsak vagon je imel oskrbnika, ki je skrbel za živali, jih krmil, napojil, ko je bilo treba.

V bližini Grosupljega so bili veliki sejmi v Višnji Gori, ko so z mestnimi pravicami dobili dovoljenje za tržne dneve, da so organizirali štiri sejme na leto, za žegnanje in večje praznike, ob sobotah in nedeljah. Na Zdenski rebri pri sv. Antonu so bili tudi veliki sejmi. Prodajali so ovce, koze, govedo, pujske, konje in seveda tudi vso opremo, kmetijsko orodje. Tam so se kupci z mešetarji zmenili in šli tudi na dom pogledat še kakšno žival.

Lojze Potočnik (intervju): Po konje so hodili na sejme v Karlovec, Bjelovar. V žep so dali nekaj pesti kuhanega fižola in kos kruha, pa so šli peš po bližnjicah. Kupovali so predvsem kmečke konje za delo na kmetiji in furanje. Včasih je kupec dobil garancijo, ki je veljala določeno število dni, kot je bilo z zakonom določeno. Preden je človek ugotovil prevaro, je običajno ta rok že potekel.

Avgust Burger (intervju): Mešetarji so tudi goljufali. Da bi več zaslužili, so konje pomlajali. Starost konja ocenjujejo, kakšne ‘rupe’ ima v zobeh. Če ima še črne rupe, je mlad, če ima že zbrušene zobe, je pa star. Kovač je s posebno napravo vžigal v zobe črne pike. Štiri vrste vžigalk smo imeli. Segreli smo vžigalko in konju v zob vžgali piko, da je bila rupa – jamica črna. Za pet in več let smo ga pomladili.   

Včasih je bil en konj vreden 3 do 4 krave, to je bilo drago, danes je konj vreden malo več kot 1000 evrov, celo za 400-500 evrov se dobi dovolj dobrega konja.

Konjski mešetarji

Vse vrste informacije o živini si lahko dobil pri konjskem mešetarju. Srečal si jih na sejmih, lahko tudi pri kovaču ali v gostilni. Ti so dobili procent od prodaje, zato so se dobro pozanimali o živalih, ker so tudi jamčili, da je z živino vse v redu. Ko so se zbirali na sejmih, so se kmetje nanje obračali za nasvete, za mešetarjenje in tudi denar so si kmetje sposojali od njih.

Franjo Kramar (intervju): Če je konj kazal znake bolezni ali utrujenosti, so ga lastniki hitro prodali. V Ljubljani je na sejmu pri prodaji pomagal Hlade. To je bil velik beretavc, mešetar. Je rekel: »Ti poglej konja, on te ne more.« Pa je kupec konja kupil, potem je pa prišlo do tožbe, ker je bil konj slep. Vedno je bilo z živaljo kaj narobe, če si jo pri Hladetu kupil. V Ljubljani so bili živinski sejmi za vse vrste živali pri klavnicah, vsako prvo in tretjo sredo v mesecu. Hlade se je že v torek peljal z zapravljivčkom v Ljubljano in tudi do deset konj je imel privezanih za voz.