»Pred nami se zapisuje podoba skromnega, delovnega, hudomušnega, vase zaprtega, a hkrati zaradi nenehnega popravljanja in prepisovanja svojih pesmi zelo zahtevnega in radovednega samouka. In tudi kar samozavestnega, saj popravlja že znane in uveljavljene literarne ustvarjalce,« je v uvodniku zbornika zapisala recenzentka mag. Irena Oder.
Blaž Mavrel se je rodil 2. 2. 1896 v Gradičah pri Libeličah, umrl pa 18. 6. 1977 na Strojni.
Izhajal je iz številne kmečke družine, v kateri je bilo trinajst otrok. Iz Gradič so se preselili v Grablje. Tukaj je Blaž le dve leti hodil v utrakvistično šolo na Lokovici (Holmcu). Leta 1908 se je družina povečala, zato so prodali posest in se zopet vrnili v Gradiče in kupili Strávjekovo. Od tam je moral Blaž v vojsko na koroško fronto. V vojni je bil dvakrat ranjen. Leta 1930 so Strávjekovo prodali in kupili Branáče. Blaž ni šel z družino na posest, ampak je vzel v najem bajto na Stankni, kjer je popolnoma sam živel enajst let; potem se mu je pridružila sestra Katra. Bil je bajtar, samotar in krajevni Krjavelj.
Brati se je naučil iz Mohorjevih knjig, ki so ga spremljale že iz očetove hiše. Pozneje si je iz knjižnice strojanskega učitelja sposojal Dom in svet in Ljubljanski zvon. Veliko se je učil iz knjižnih ocen v Mladiki. Ob lojenkah in petrolejkah je prebiral lepo slovensko besedo (Gregorčiča, Prešerna, Cankarja, Župančiča, Aškerca). Z nahrbtnikom je hodil po knjige tudi v Študijsko knjižnico na Ravne in prebiral Prežiha, Puškina, Solženicina, Rebulo, Dostojevskega, Tolstoja …
Pisal je pesmi, v katerih je nadaljeval izročilo koroškega bukovništva. Zapisoval jih je v svoj zvezek in jih večkrat popravljal in prepisoval. Prav zaradi tega najdemo njegove rokopise marsikje. Veliko njegove pesniške zapuščine hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne, v fototeki pa tudi precej Mavrelovih fotografij.
Mavrel je tudi prevajal Prešernove nemške pesmi. Dr. Franc Sušnik ga je izbrano označil: »V vrsti koroških bukovnikov, teh nešolanih ljubimcev muz, na ljudske strune ubranih, ljubiteljev čudeža črk, pisanja in prepisovanja, je Blaž Mavrel eden tistih, ki so najviše merili do hrama učenosti.«
Koroški kinoklub Prevalje je posnel o njem tri dokumentarne filme: Blaž Mavrel (Mirko Konečnik, 1976), Bili smo pri Blažu Mavrelu (Roman Flis in Mirko Konečnik, 1976) in Pogreb Blaža Mavrela (Silvo Pečnik, 1980). Bil je častni član Koroškega kinokluba Prevalje in za filmske dosežke je kinoklub podeljeval plakete Blaža Mavrela.
Sprva je zapisoval ljudske šege in navade, kasneje pa je pisal prigodne, slavilne, razpoloženjske, ljubezenske, hudomušne in domoljubne pesmi in jih objavljal še v Mladiki, Novi mladiki, Viharniku, Pavlihi in v koledarjih.
Objavljene pesmi: Naš dom, št. 4 (1938), Koroški fužinar, št. 1–3 (1857), Koroški fužinar, št. 4–6 (1960), Koroški fužinar, št. 7–12 (1960), Koroški fužinar, št. 1 (1970), Koroški fužinar, št. 2 (1978).
Dela: Camarske pesmi(1935), Koroški ženitovanjski običaji in nove camarske pesmi (1938), Šopek s koroških bregov (1971), Gozd šumi v meni(1977).
