Po II. svetovni vojni se je zelo veliko mladih ljudi selilo s podeželja v Ljubljano – kot so takrat rekli, so odšli s trebuhom za kruhom. Moji starši so se po poroki prav tako preselili v belo Ljubljano. Kar nekaj let so bili podnajemniki v hiši na Kodeljevem. Tam smo vsi trije živeli v majhni kletni sobici, zato sta se oče in mati ozirala za boljšimi življenjskimi pogoji.
Leta 1966, ko sem bila stara 3 leta, je oče dobil novo službo v Muzeju ljudske revolucije Slovenije, ki je imel prostore v Cekinovem gradu. Oče je bil po poklicu mizar in se je zaposlil kot vzdrževalec – hišnik. Njegovemu delovnemu mestu je na srečo pripadalo hišniško stanovanje v muzeju, ki je obsegalo kuhinjo z jedilnim prostorom, malo večjo sobico, kopalnico in shrambo. To malo stanovanje je staršem predstavljalo napredek in upanje na boljše življenje.
Prvih let življenja v Cekinovem gradu se ne spomnim prav dobro, saj sem bila še zelo majhna. Najbolj pa mi je v spominih na tisti čas ostalo, da sem imela nenehno povita ali pa oblepljena kolena, ker sem se ves čas spotikala ob granitne kocke pred vhodom v muzej.
Stanovanje je bilo v pritličju zgradbe in leta kasneje, ko se je rodil brat in smo bili že trije otroci, so nam v muzeju odstopili še eno sobo. Tako so si druga za drugo sledile kuhinja, otroška soba, ki je služila tudi kot dnevna soba, in spalnica. V sobi je bilo težko razporediti vse stvari, saj je bila na primer otroška soba prehodna in so bila vsa okna obrnjena proti Celovški cesti. Ko smo bili starejši, je to predstavljalo še večji problem, saj nikakor nismo našli dovolj prostora še za pisalne mize treh šolarjev. Vse stanovanje je bilo obrnjeno proti vzhodu, zato smo imeli v stanovanju dopoldne sonce, popoldne pa je bilo zaradi hriba za muzejem temno. Tako smo imeli tudi poleti že pozno popoldne prižgane luči.
Prijaznost in pozornost zaposlenih
Ko smo se preselili v stanovanje v Cekinovem gradu, je bilo v muzeju zaposlenih okoli 30 ljudi, ki so nas lepo sprejeli. To so bili časi, ko so bili ljudje zelo odprti, veliko so se pogovarjali in veselili, si pomagali in – vsaj v našem primeru, bi rekla – so bili prijateljski. V službi so bili pretežno zgodovinarji, poleg tega so imeli tudi fotografski oddelek, knjigoveznico, oddelek za ohranjanje predmetov – konzervatorski oddelek in seveda splošni oddelek. Že kot majhna deklica sem občutila pozornost in prijaznost zaposlenih. V vrtec nisem hodila, ker je imel oče tako prirejen urnik, da je lahko vsake toliko časa pogledal, kaj počnem sama doma. Danes je skoraj nepredstavljivo, da je otrok sam doma, ampak v moji mladosti je bilo to povsem normalno.
Uslužbenci muzeja so nas obravnavali kot del muzejske družine. Radi so se družili z mojimi starši, velikokrat so se ustavili v naši kuhinji na kavici in se prijetno razgovorili. V sedemdesetih letih je bilo naše stanovanje tudi središče navijanja za naše alpske smučanje. To so bili časi navdušenja nad uspehi naših junakov belih strmin: Križaja, Strela, Petroviča … in ker smo imeli v hiši televizijski sprejemnik, so zaposleni prihiteli pogledat najbolj zanimive tekme smučarske sezone. Ti kratki trenutki so nas povezovali in utrjevali našo vez. V ustanovi so delali izjemni ljudje: narodni heroj Franc Krese – Čoban in njegova žena Ljudmila Saje – Maruša, ki sta starša pisateljice, pesnice in novinarke Maruše Krese, oče filmskega igralca Lada Čuka, oče zgodovinarja in pevca Prifarskih muzikantov Mitja Ferenca ter oče igralca Radka Poliča in sodnika Vaska Poliča. Zelo veliko časa je pri postavitvi različnih razstav sodeloval in jih urejal ded pisateljice Bronje Žakelj (o njem je pisala v svojem romanu Belo se pere na devetdeset).
