Konec sedemdesetih let se je Jugoslavija zaradi zadolženosti v tujini in visoke inflacije znašla v nezavidljivem položaju. Začelo se je obdobje sicer precej neučinkovite gospodarske stabilizacije, za katero so bili najbolj značilni ukrepi devalvacija s hkratnim omejevanjem uvoza, omejevalna denarna politika ter dvig zaostajajočih cen s področja energetike, prevozov, kmetijstva in stanovanj. IMV je bil ravno takrat sredi svojih največjih naložb in mu je manjkalo denarja na vseh možnih koncih.
Konec sedemdesetih let se je Jugoslavija zaradi zadolženosti v tujini in visoke inflacije znašla v nezavidljivem položaju. Začelo se je obdobje sicer precej neučinkovite gospodarske stabilizacije, za katero so bili najbolj značilni ukrepi devalvacija s hkratnim omejevanjem uvoza, omejevalna denarna politika ter dvig zaostajajočih cen s področja energetike, prevozov, kmetijstva in stanovanj. IMV je bil ravno takrat sredi svojih največjih naložb in mu je manjkalo denarja na vseh možnih koncih. Niso več uspeli realizirati svojih poslovnih načrtov, vse glasnejša pa so bila tudi nesoglasja znotraj podjetja, kar je krizo podjetja samo še bolj poglobilo. Z razmerami v podjetju se je začel ukvarjati Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, kar ni bila dobra napoved za podjetje, še posebej za njegovo vodstvo.
Smrt predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita je še dodatno zamajala celotno državo na več področjih, še najbolj pa v gospodarstvu. Usahnili so tuji viri denarja, ki so zaradi Titove karizme in ugleda dolgo vzdrževali politično ravnovesje na Balkanu. S smrtjo voditelja pa je zaupanje Zahoda v Jugoslavijo usahnilo, saj so obveščevalne službe poročale o vse prej kot idealnem bratstvu in enotnosti. Z izgubo tujega denarja je usahnila možnost poplačila naložb IMV. Politično vdanim direktorjem in podjetje je oblast pogledala čez prste, kljub temu da denarja ni bilo, medtem ko so bile prepuščene na milost ali nemilost razmerah, v katerih so se znašle. Jurij Levičnik, generalni direktor IMV, je bil vse prej kot poslušen komunist. Razmišljal je s svojo glavo in v svojih idejah ni popuščal, zato se je kmalu znašel v nemilosti pri oblasteh. V Ljubljano ga je na pogovor poklical predsednik Izvršnega sveta slovenske skupščine Janez Zemljarič. Očital mu je pretirano širjenje tovarne, izgubo, prevelike zaloge, tozdiranje na papirju in partijsko nepokorščino. Ob prihodu domov so mu najzvestejši sodelavci povedali, kaj so o njegovi usodi slišali od ljudi blizu slovenskega političnega vrha. Zamislil se je in nazadnje sprejel ponujene mesto podpredsednika Gospodarske zbornice Jugoslavije. Delavski svet IMV ga je z mesta generalnega direktorja razrešil 14. marca 1981, na njegovo mesto pa imenoval člana republiškega Izvršnega sveta in predsednika republiškega komiteja za delo Marjana Simiča. Tudi novega direktorja pa ni čakalo lahko delo. Glede na to, da so poslovali z izgubo, je bilo potrebno pripraviti učinkovit sanacijski program podjetja. Zadostnega strokovnega kadra ni bilo, izguba podjetja se je višala, žiro računi podjetja so bili pogosto blokirani, pomoči od države pa ni bilo od nikoder. Svoje so pridali še nezadovoljni kupci, ki so kljub plačilu kupnine zaman čakali na avtomobile tudi več kot leto dni, nazadnje pa dočakali visoko podražitev. Šele leta 1985 so zaključili poslovanje brez izgube in ponovno so nekoliko lažje zadihali.
22. junija 1988 je bila podpisana pogodba za sedemletno sodelovanje s francoskim Renaultom. Ustanovili so temeljno organizacijo združenega dela z delovnim imenom Revoz (okrajšava za Renault VOZila). Na decembrskem referendumu o novi organizacijski obliki so delavci IMV potrdili tri tozde: Tovarno avtomobilov Revoz, Tovarno prikolic Adria in Tovarno posebnih vozil.
15. avgusta 1989 je bila narejena prva IMV petka oz. model avtomobila R-5, kar je bila prelomnica v Tovarni avtomobilov v Novem mestu, saj so z njo dokončno premagali krizo in začeli novo uspešno poslovno pot. Lahko so dokončali vsa začeta dela, ki so jih zaradi krize morali prekiniti in v celoti uresničili razvojni program za obdobje od 1978 do 1980.
Leta 1989 je Revoz postal mešano podjetje IMV-Renault na podlagi podpisa pogodbe iz leta 1988, IMV pa so preoblikovali v štiri profitne enote s samostojnim vodenjem. Decembra so delavci IMV ponovno odšli na referendum. Tokrat naj bi iz delovne organizacije naredili družbeno podjetje, kar naj bi jih postavilo ob bok podjetjem v Zahodni Evropi. Z združitvijo tozdov in vsega kapitala v družbenem podjetju bi si zagotovili izhodišča za ustanavljanje delniških družb, ki bi jim pripisali pripadajoče premoženje. Pobuda je bila na referendumu sprejeta in že dan kasneje so bili sprejeti sklepi o ustanovitvi delniške družbe Revoz in delniških družb v družbeni lastnini Adria Caravan, Tovarna posebnih vozil Novo mesto (TPV) in Tvornica automobilskih delova i opreme Beli Manastir (TADO).
Danes tehnološko in poslovno znanje nekdanjega podjetja IMV uspešno nadaljuje več podjetij, ki dajejo kruh več tisoč zaposlenim z Dolenjske in Bele krajine. Poleg zgoraj omenjenega Revoza, Adrie Mobil in TPV so iz IMV nastali tudi Podgorje Šentjernej, Plastoform Šmarjeta, M-TOM Mokronog, TOMPLAST Mirna, Prevent Mirna, ESOL, lesna predelava, Žaga Zora in Maplo Črnomelj.
