Pripovedovalka je bila rojena leta 1949 v hiši na Partizanski ulici 9, nasproti današnjega Gostola. Pri 12 letih se je preselila na Prvomajsko ulico 116. Njeni spomini se nanašajo pretežno na zgodnja šestdeseta leta. Živeli so na južnem obrobju Solkana. Za njihovo hišo so se raztezala polja, na katerih je rasla Nova Gorica.
Partizanska ulica je bila neke vrste poligon mladini za učenje vožnje s kolesom.
Spominja se, kako so hodili v Šempeter k fotografu. V Novi Gorici ni bilo fotografa, zato je bilo treba iti do njega v Šempeter – čez Kapelo do Rožne Doline in mimo današnjega Podmarka čez nadvoz nad železniško progo v Šempeter. Fotografske storitve je v Šempetru takrat opravljal Foto Mario, ki je imel atelje v stavbi poleg pokopališča. V Solkanu takrat še ni bilo fotografa, kasneje je svoj atelje nasproti apnenice, kjer je nekoč bil sedež Avto moto društva, odprl Foto Pavšič.
V nastajajočo Novo Gorico so hodili na sprehode ali gledat kinopredstave, ki so bile v stavbi občine. Gledali so predvsem glasbene filme na popoldanskih predstavah.
Pot do občinske stavbe v Novi Gorici je vodila od tovarne Gostol čez polja, vinograde in sadovnjake. Ob poti so na eni strani rasle glicinije, drevesa z vijoličastimi cvetovi (podobna akacijam).
Vsakokrat, ko so hodili po tej pot, je bilo videti kaj novega, ker se je veliko gradilo in se je potek poti spreminjal in prilagajal razmeram na gradbiščih. Polja med Solkanom in nastajajočo Novo Gorico so bila večkrat poplavljena. Murvina drevesa so označevala mejnike med parcelami.
Na območju tovarne Gostol so bili na temeljih neke zgradbe, ki ni bila dokončana, stebri. V teh stebrih so bile nekakšne luknje, v katerih so se zadrževali čuki in sove, ki so se jih otroci bali. Na drugi strani poti, ki je vodila mimo tovarne, je bil globok jarek, za jarkom pa zelo visoka trava, v kateri so se otroci radi skrivali, saj se jih ni videlo ven iz nje.
Spomni se nekega pilota, ki je imel fotografski aparat in je rad fotografiral razne motive; tudi otroci iz njenega okoliša so se znašli na njegovih posnetkih. Pilot je bil poročen z domačinko iz bližnje hiše in je bil občasno na obisku v Solkanu.
Solkan je imel več trgovin s hrano, tekstilom in čevlji, zato Solkanci niso hodili po nakupih v nastajajočo Novo Gorico. V Žabjem kraju je bila gostilna Luznik. Tudi fotografski atelje je imel fotograf Lado Batič je najprej v Solkanu, šele kasneje se je preselil v Novo Gorico.
Prebivalci iz spodnjega Solkana, kjer je stanovala, se praviloma niso družili s tistimi iz zgornjega konca.
Blizu njenega doma na Prvomajski je bilo sejmišče za prašiče, tja je po žetvi prišla tudi mlatilnica za žito. Danes je to ulica Milojke Štrukelj, blizu bifeja Arena.
V tistih časih so pozimi precej zmrzovali, saj so kurili le z ostanki žaganja, kar ni skoraj nič grelo prostora. Drv niso imeli, ker ni bilo denarja za njihovo nabavo.
O frnaži v Novi Gorici ima nekaj spominov. V stavbah na obeh straneh so bile trgovine, na sredi je bilo veliko dvorišče. Zasedenost prostorov in njihova ureditev se je stalno spreminjala, prav tako tudi cesta ob njej in zasilni prehodi (preko ”brjonov”). Tam je bilo tudi odkupno mesto za zelenjavo in grozdje. Sem so te pridelke vozili Solkanci z ”borelo”. Tudi ona je kot otrok na boreli, ki so si jo sposodili pri sosedih, vozila radič in grozdje na to odkupno postajo. Sadike pa so kmetje vozili na tržnico v Novo Gorico (za katero pa se ne spominja, kje je bila).
