V obdobju od 13. do 17. stoletja je bilo v bližnji okolici Šmartna pri Litiji sedem gradov: Lichtenberk, Slatna, Sela, Grmače, Roje, Črni potok in Bogenšperk. Ohranila sta se le zadnja dva.
Grad Sela (Geschiesz, Gshiess, Gschiess, Szello, Selšce, Tannenberg) se je nahajal na položni vzpetini nad naseljem Črni potok, občina Šmartno pri Litiji. Valvasor je v svojem delu Die Ehre, XI, zapisal, da so ga v 16. stoletju zgradili Verneški gospodje. Osnovna zasnova je dokumentirana na Valvasorjevi upodobitvi in na franciscejskem katastru.
Jedro dvorca je tvorila značilna enonadstropna renesančna monolitna stavba, pozidana na kvadratni talni ploskvi. Takšne stavbe so gradili zlasti v drugi polovici 16. stoletja in na začetku 17. stoletja.
Okoli 17. stoletja so monolitni stavbi pred glavno fasado prizidali manjše pravokotno obzidano dvorišče. Na vogalu dvoriščnega obzidja so zgradili visok trinadstropni oglati vogalni stolp, ki je imel vrhnjo etažo opremljeno z lesenim razglednim balkonom. Grad je imel tudi enonadstropno stanovanjsko poslopje s petimi okenskimi osmi na fasadi. Stavbi je povezoval zid v višini nadstropja s pokrito leseno galerijo in baročnim vhodom. Zadaj je bilo prostrano dvorišče s pritličnimi gospodarskimi stavbami, prislonjenimi na grajsko obzidje. Ob dvorcu je bil urejen vrt. Na njem je bil manjši ribnik in drevje.
Grad je večkrat menjal lastnika. Omenjeni so: Hans Adam pl. Kirchberg, Krištof Gottscheer, njegova hči s svojim soprogom Ludvikom Wissiakhom – Bizjakom, vdova Marija Saloma Valvasor (rojena Moscon), Suzana por. Schmutzhausen (hči Marije Saloma), dr. Pavel Ignac Ržen (1732), Jošt Viljem Schwab pl. Lichtenberg (1736), nato njegov sin Leopold Livij, Franc Ksaver baron Lichtenberg – Janežič (1799), nato njegov sin Leopold (1832), dr. Karel Wurzbach pl. Tannenberg (1846), njegov sin Alfonz po letu 1886 ali 1887.
Krajši čas je bilo v njem iz Stične premeščeno okrajno glavarstvo in sodišče. V njem je bilo sodišče, zapori in tudi vislice za kaznjence.
Uprava je v gradu ostala do prihoda železnice v Litijo leta 1849. Po tem letu so se državni uradi preselili v Litijo, grad pa je začel propadati.
Grad je pozneje, ko je bil že v razvalinah, kupil bivši lastnik Tovarne usnja Anton Knaflič. Ostrešje in kamenje je porabil za gradnjo hiše in usnjarne.