Kraj Smlednik (»Flednic«) je prvič omenjen v prepisu listine, datirane v leto 1118 (po mnenju nekaterih zgodovinarjev pa celo še kakšnih petnajst let prej), s katero sta posestnika Heberard in Bertolf oglejskemu patriarhu Ulriku I. in župniku v Vodicah, v zameno za prejem krstnih in pogrebnih pravic za svoje cerkve, odstopila nekaj svojih posesti in lastnine. V Heberardovi lasti sta bili cerkev v Smledniku in v Trbojah, v Bertolfovi pa cerkve v Hrašah, v Zgornjih in Spodnjih Pirničah ter v Šmartnem. Iz podatka, da je bil prejemnik dela njunih posesti vodiški župnik je torej jasno, da so bile omenjene cerkve v Smledniku in okolici okrog leta 1100 vključene v že samostojno župnijo v Vodicah ter da so bile last Heberarda in Bertolfa, ki sta jih tudi postavila ali pa dobila od svojih prednikov. Pred osamosvojitvijo vodiške župnije je celotno območje skupaj spadalo pod mengeško pražupnijo. V Smledniku se duhovniki v času nastanka listine še ne omenjajo. Prva omemba duhovnika, ki mu je bilo ime Henrik, je iz leta 1228. Tega bi lahko v Smledniku nastavili gospodje Planinski, ki so ozemlje dobili v posest konec 12. ali v začetku 13. stoletja. Obstaja možnost, da se je smleška cerkev v tistem času začasno osamosvojila od vodiške župnije, vendar se ji je morala do konca 13. stoletja spet pridružiti.
Leta 1328 so Smlednik od Svibensko-Planinskih kupili Žovneški gospodje, ki jih danes vsi poznamo pod imenom Celjski, kot so se kasneje imenovali. S tem nakupom bi lahko bila povezana ustanovitev župnijskega vikariata v Smledniku, ki po ohranjenih zapisih leta 1296 še ni obstajal, leta 1341 pa že. Leta 1341 se tako v Smledniku po imenu omenja duhovnik Ulrik iz Kamnika. Patronat nad Smlednikom so skupaj z vodiško župnijo leta 1393 dobili Celjski, leta 1456 Habsburžani, leta 1461 pa je smleški župnijski vikariat še vedno prek matične vodiške župnije prišel pod novoustanovljeno ljubljansko škofijo.
Razne gosposke družine, ki so imele skozi njegovo zgodovino smleško gospostvo v posesti, so veliko svojega denarja vlagale tudi v gradnjo in opremljanje cerkva na svoji zemlji. Župnija Smlednik in njene današnje podružnice v Hrašah, Valburgi, Mošah in Zbiljah se zato ponašajo z izvrstnimi spomeniki sakralne kulturne dediščine, ki nam pričajo o ljudeh, s katerimi si prek stoletij delimo dom.
O najzgodnejši zgodovini cerkvene ustanove v Smledniku je že veliko povedanega v poglavju o listini, v kateri je prvič omenjena. Posebno vrednost ima podatek, da je bila že takrat, pred devetstotimi leti, sicer majhna, morda celo lesena cerkvica (capella) posvečena istemu svetniku kot danes, sv. Urhu iz Augsburga. Prav lahko bi bila to najstarejša cerkev s tem patrocinijem v osrednji Sloveniji in po sklepanju nekaterih zgodovinarjev bi lahko nastala že okrog leta 1100, kar je le slabih 130 let po smrti zavetnika. V 17. stoletju je smleška cerkev morda celo hranila relikvije sv. Urha, saj so te omenjene v zapiskih škofovske vizitacije iz leta 1631, vendar pa ni znano, kdaj in od kod naj bi jih dobila ter s kakšno verodostojnostjo bi lahko trdili, da je šlo za prave relikvije. Zaradi njih so vsaj v 17. in 18. stoletju v Smlednik prihajali tudi romarji, zato lahko v tem času govorimo o smleški cerkvi kot o romarski cerkvi. Za praznik sv. Urha pa so vanjo redno prihajale procesije iz okoliških župnij.
Na tem mestu namenimo nekaj besed sv. Urhu iz Augsburga, ki že skoraj celo tisočletje predstavlja zavetnika tej peščici vasi na Kranjskem. Urh (v modernem nemškem jeziku Ulrich, v starem pa Odalric) se je rodil v plemiški družini okrog leta 890 v današnji Švici. Kot otrok je začel šolanje v slovitem samostanu v Sankt Gallnu, vendar pa po študiju ni vstopil v benediktinski red, pač pa je postal svetni duhovnik in leta 923 sprejel službo škofa v Augsburgu. Bil je izredno izobražen, spoštovan, globoko duhoven in usmiljen človek s trdno moralno držo.
Kot škof svojega časa je imel v veliki meri politično in vojaško vlogo. Nanj se je kot na svetovalca zanašal cesar Oton I. Urh je leta 955 vodil tudi obrambo Augsburga pred Madžarskim napadom. Združena vojska nemškega cesarja Otona I. in Čehov je napad odbila in cesar je po bitki Madžare prisilil, da so se stalno naselili in sprejeli krščanstvo. Urh je umrl 4. julija 973 in bil na isti datum leta 993 kanoniziran s strani papeža Janeza XV.
Razlog, zakaj je bila cerkev v Smledniku posvečena sv. Urhu, ni znan, gotovo pa bi ga morali iskati v povezavah lokalnega plemstva z nemškimi deželami. Poleg tega je bilo moško ime Ulrich oz. Odalric zelo pogosto in je tako v srednjem veku v smleškem gospostvu zaslediti cel kup ljudi s tem imenom: leta 1136 je izpričan grajski gospod Ulrik, v času prve omembe Smlednika pa sta bila tudi dva oglejska patriarha imenovana Ulrik. Celo eden od že prej omenjenih prvih duhovnikov v Smledniku je bil Ulrik iz Kamnika.
Ko govorimo o starejši zgodovini župnijske cerkve, seveda ne govorimo o stavbi, ki jo lahko vidimo danes. Ta je bila zgrajena šele v letih 1847–1849 na mestu veliko manjše predhodnice. Žal je o tej izgubljeni, maja 1847 v enem tednu podrti stavbi znanega izredno malo. Drobceno okno v zadnja leta njenega obstoja nam ponuja risba v Franciscejskem katastru, ki je nastala še pred letom 1847. Na katastrskem zemljevidu je označen tloris stare cerkve, viden pa je tudi že obris današnje zgradbe, s katerim so kataster očitno dopolnili kasneje. Tako lahko vemo, da je bila prejšnja cerkev veliko manjša in v nasprotju z današnjo pravilno orientirana v osi vzhod–zahod. Imela je tudi poligonalno zaključen prezbiterij z oltarjem približno na mestu, kjer ima današnja cerkev stranski vhod, in zvonik na zahodu. Ta zvonik je druga svetla točka zgodbe o podrti cerkvi, ki je vsaj nekaj stoletij služila svojemu namenu, saj še danes stoji, vključen v novo stavbo. V začetku 20. stoletja je bil sicer prezidan in povišan, vendar pa v pritličju in prvih dveh nadstropjih ostaja izviren in je veliko starejši od vsega drugega, kar lahko v cerkvi vidimo danes. Njegova lopa, skozi katero so nekoč ljudje vstopali v staro cerkev in izstopali iz nje, je danes zaprta, v njej pa je še vedno ohranjena vklesana letnica 155(2?), ko je bil zvonik postavljen. Iz tega časa so zatorej tudi njegovi šilasto zaključeni vhodi v pritličju. V župnijskem arhivu so ohranjeni načrti za zvišanje zvonika iz leta 1908, najde pa se tudi nekaj fotografij starega zvonika pred prezidavo – ta je bil nižji in je imel čebulasto kapo ter naslikano uro.
Poleg teh drobnih podatkov o arhitekturi stare cerkve, za katero ne vemo, kdaj je bila zgrajena, morala pa je biti najmanj z začetka 16. stoletja, lahko nekaj izvemo tudi o njeni opremi v 17. stoletju. Smleška cerkev in njene današnje podružnice so omenjene v zapisih, nastalih ob obiskih ljubljanskih škofov v letih 1631, 1652, 1661, 1665 in 1685. Vse te zapise je zbrala in prevedla Ana Lavrič in so dostopni v njeni knjigi Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja. Dragoceni so predvsem za zgodovino oltarjev v cerkvi in njihovih patrocinijev, ki so se skozi stoletja nemalokrat spreminjali. Leta 1631 so bili tako v cerkvi oltarji sv. Urha, sv. Device Marije, sv. Štefana in sv. Miklavža. Oltar sv. Device Marije je bil odstranjen že pred letom1661. Danes nam od teh patrocinijev ostajata le oltarja sv. Urha in sv. Štefana. Današnji oltar z Lurško Marijo ni povezan z nekdanjim Marijinim oltarjem. Glavni oltar sv. Urha, ki je v stari cerkvi v Smledniku verjetno stal do časa njene rušitve, je skoraj gotovo oltar, ki je zdaj v cerkvi sv. Klemena v Suhadolah in je iz leta 1768. Seveda je bil zamenjan osrednji kip svetnika, drugo pa je nespremenjeno. Na oltarju v Suhadolah so ohranjeni celo štirje pozlačeni reliefi iz legende o sv. Urhu. Po sklepanju nekaterih zgodovinarjev je med nekdanjo cerkveno opremo spadal tudi kip sv. Urha, ki danes stoji v njegovi kapelici pod cerkvijo.
LITERATURA
Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska, Ljubljana 2015
Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Druga, revidirana in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2016
Metoda KEMPERL, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Ljubljana – Celje 2011
Ana LAVRIČ, Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja, Ljubljana 2007
Franci LAZARINI, Župnijska cerkev v Smledniku in njen arhitekt Karl Rösner, Acta Historiae Artis Slovenica, 13, 2008, str. 109–117
Franci LAZARINI, Oprema in poslikava župnijske cerkve svetega Urha v Smledniku, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 58/2, 2010, str. 417–430
Andreja ŽIGON, Cerkveno stensko slikarstvo poznega XIX. stoletja na Slovenskem, Celje 1982