V četrtek, 15. marca 2007, je Mestna knjižnica Izola dvajsetim Zanimivim Izolanom, ki so se od septembra 2004 do novembra 2006 zvrstili kot gostje večernih klepetov, pripravila jubilejno srečanje.
20 ZANIMIVIH IZOLANOV NA PONOVNEM SNIDENJU V MESTNI KNJIŽNICI IZOLA
Udeležili so se ga sestra Mihaela, uršulinka v Izoli, sicer pa anglistka in francistka ter uradna prevajalka, Nevenka Gregorčič, duša izolskega kulturnega doma in neutrudna zaščitnica živali, Francka Bertalanič, mati rejnica, Neva Zajc, novinarka in kulturnica, Koni Steinbacher, kulturni ambasador Izole, Branko Miklobušec, vodja restavracije na Srednji gostinjski in turistični šoli, ki poskrbi, da večeri pod njegovim pokroviteljstvom dobijo prijazno piko na i ob prigrizku in zdravljici, Dare Brezavšček, omniprezentni umetnik, Nelfi Depangher, član zasedbe Faraoni, v prostem času kolesar, Zvonko Grahek, nekoč predsednik izolske skupščine, Mirando Lovrečič, nekdanja duša in motor izolske godbe na pihala, Srečko Gombač, zbiratelj, poznavalec letal in bratov Rusjan, opisovalec šeg in navad ter Goran Filipi, jezikoslovec, univerzitetni profesor in pesnik. Po zaključeni občinski seji sta se zbranim gostom pridružila še mestna svetnika, in sicer Breda Bečan, nekdanja izolska županja, ter Silvano Sau, dolgoletni novinar TV Koper-Capodistria, publicist ter aktivni član samoupravne italijanske narodne skupnosti v Izoli.
Kot povezovalka večera se je med gosti spretno smukala Nataša Benčič, novinarka Radia Koper, voditeljica dosedanjih 20-ih srečanj. In o čem so Zanimivi Izolani ob tokratnem jubilejnem večeru spregovorili? Pogovor se je začel pri sestri Mihaeli, ki nam je zaupala, da jo Izola s svojim podnebjem, oljkami in morjem spominja na Sveto deželo. Seveda ni pozabila pohvaliti sestre Jasne, ki je pri svojih 60-ih letih uspešno zagovarjala svojo doktorsko disertacijo z naslovom »Uršulinke in šolstvo na slovenskem«. Koni Steinbacher še vedno rad zaigra na kitaro, predvsem pa še vedno rad riše. V zaključni fazi je njegov novi animirani film po predlogi pohorske pesmi ljudskega pevca Jurija Vodovnika, za Kino Otok pa srčno upa, da ta tudi letos bo. Mi pa tudi. Zelo. Zelenjavni pastičo in nadevana telečja prsa z olivami bi po mnenju Branka Miklobušca še vedno očarala marsikatero dekle in tudi Dareta Brezavščeka, ki je s težavo zadrževal sline medtem ko je Branko pesnil svoj romantični menu. Da Kulturnega doma na Lonki, vsaj v prihodnjih štirih letih, ne bo, nam je zagotovila Nevenka Gregorčič, ki med drugim preprosto ne razume, kako je mogoče, da voda iz tušev v San Simonu v poletnem času neprestalno in brez nadzora teče v potokih. In ko ravno že omenjamo San Simon, se nam v spomin prikrade melodija Faraonov V San Simonu, taka preprosta melodija, nam razloži Nelfi Depangher, ki gre hito v uho in je zelo plesna, Nataša Benčič pa prizna, da jo ta melodija vedno pripravi do žura. In kjer je žur, je nujno zraven tudi Mirando Lovrečič, po novem zadolžen za stike z javnostmi ali, če rečemo bolj sofisticirano, piarovec pri godbi v Laborju. Mirando naloži še pripetljaj iz časov, ko je služil vojaški rok v JLA, in že se bašemo s polno skledo smeha.
Večer se nekoliko spet umiri s Francko Bertalanič, ki bo kmalu dopolnila 85 let in je vzgojila devet otrok, ki jih sama ni rodila. Pove nam, da čas sicer lepo mineva, da ima veliko obiskov, da pa je žalostna, ker jo skrbi za zadnjega od otrok, ki je hudo bolan. Zvonko Grahek, na vprašanje o demokraciji, povzame pregovor iz rimskih časov, in sicer da je treba zgodovino gledati iz dveh koncev. Trenutno bere oz. preučuje zgodovino Francije. Poleg NUK-a in teološke knjižnice je včlanjen v vsaj še 5 knjižnic, seveda tudi v Izolsko Mestno knjižnico, v kateri je eden izmed najzvestejših bralcev vse od njenih začetkov. Srečko Gombač še vedno neutrudno zbira gradivo o Parenzani, za Tehniško založbo pa pripravlja novo publikacijo, Goran Filipi pa zajamči, da zato, da pišeš pesmi, ni treba, da si nesrečen, pijanec ali revež. Njegova je tudi misel, vredna razmisleka, da pesnik vse življenje piše isto pesem. Neva Zajc nam je zaupala, da so njeni trije asi v rokavu, s katerimi (vsaj) trikrat letno nekam odpotuje, se tam kulturno udejstvuje in nam potem o tem poroča, nizkocenovni letalski prevozniki, nočitve pri znancih ali prijateljih ter International press kartica. Slednja je dejansko ključnega pomena, saj bi bil sicer obisk prireditev praktično nemogoč, mi pa bi preprosto ostali brez njenih zanimivih zgodb.
Breda Pečan in Silvano Sau, še sveža iz seje občinskega sveta, sta nam že vnaprej naznanila, da nas s politiko ne bosta utrujala. In tako je Breda spregovorila o prostem času oz. o tem, kako si lahko tu in tam ob 6h zjutraj na poti v Ljubljano privošči nabirati zvončke, Silvano pa o tem, kako dopoldne, preden se loti opravil, ki ga v pokoju prev zares veselijo, pelje na sprehod svoje vnuke, ki jih kot gost večernega klepeta pred dvema letoma, še ni imel. No, si pa nista mogla kaj, da ne bi načela teme resnične dvodvojezičnosti. Silvano Sau je polemiko zaključil rekoč, da čas vse spreminja, kar naj bi med drugim pomenilo tudi to, da bo italijanščina čedalje bolj prisotna, a ne na račun slovenščine in obratno ravno tako, saj je jezik prva stvar, ki si jo bomo morali izmenjati.
Sproščeno ozračje in veliko dobre volje je temu večernemu klepetu dalo čisto poseben pečat. Bil je to kratek in hiter sprehod skozi čas od prvega srečanja do slednjega- skupnega. Marina Hrs, direktorica MKI in pobudnica zamisli »večeri z zanimivimi Izolani« je večer zaključila s podelitvijo cvetja in buteljk posebnega vina Le donne iz kleti Bruna Zara iz Izole. Večer se je v sproščenem vzdušju nadaljeval s pogovorom ob prigrizku in pijači.
Na večernih klepetih z »Zanimivimi Izolani« smo vedno in še bomo v prihodnosti spoznavali znane in manj znane Izolane. Skupna rdeča nit pogovorov je bila doslej in bo v prihodnje – zanimivost. To so zgodbe, delo, lastnosti ljudi, ki živijo med nami. Torej nasvidenje na aprilskem srečanju z Vanjo Peganom!
Ksenija Orel, Mestna knjižnica Izola